Luka je stopal po ozki, blatni poti, medtem ko je neznanec pred njim tiho, skoraj breztežno drsel med drevesi. Ni šel hitro, a Luka ga komaj dohajal. Vsakič, ko je poskušal kaj vprašati, je neznanec zgolj dvignil roko, kot bi ga opozarjal: Ššš... poslušaj.

In potem je Luka zaslišal. Globoko v gozdu, tam kjer ni bilo svetlobe, kjer je megla zgostila zrak do skorajšnje otipljivosti... je nekaj dihalo. Težko. Počasno. Veliko.

»Kaj je to?« je končno zašepetal.

»Preizkus,« je neznanec odgovoril. »Vsi, ki pridejo do tukaj, morajo skozi. A ti si prvi, ki je dobil vabilo.«

»Kdo si sploh ti?«

Moški se je ustavil. Pogledal ga je naravnost v oči.
»Tisti, ki je nekoč bežal. In potem postal vodič.«

Nenadoma se je gozd odprl. Pred njima se je zarisal betonski rov, zaraščen z mahom in zarjavelimi vrati, na katerih je bilo napisano:

"L-9 – VSTOP SAMO Z DOVOLJENJEM"

Vrata so bila priprta. Samo zanj.

Ko je Luka vstopil, se je tema poglobila. Luči na stropu so počasi začele utripati. Kovinska tla so votlo donela pod njegovimi koraki. V daljavi je nekaj zabrnelo – mehansko, skoraj biološko.

Potem pa – odmev korakov. Ne njegovih. Nekdo – ali nekaj – mu je prihajalo nasproti.

Zaslišal je glas. Ne tisti iz gozda. Drugačen. Visok, a brezčuten:

"Testni subjekt 041. Vrnitev potrjena. Spomin: delno ohranjen. Začnimo ponovno."

Vrata za njim so se zaloputnila.

In takrat je Luka dojel:
To ni bila pot.
To je bil krog.