Dež je tolkel po vetrobranskem steklu, brisalci pa so zaman poskušali držati korak z vodo, ki je zalivala cesto. Luka je z eno roko držal volan, z drugo pa nervozno pogledoval proti telefonu. Ena neodgovorjena klic—Neznana številka. Srce mu je utripalo hitreje kot bi smelo.

Ob cesti je stal znak: "Zaprta cesta – Obvoz", a zemljevid na armaturi je trdil drugače. Luka je preklopil v drugo in nadaljeval naravnost. V grlu ga je stisnilo.

Telefon je znova zazvonil. Tokrat je Luka dvignil.

»Halo?«

Na drugi strani je bila tišina. Nato je zaslišal šepet:
»Ne obračaj se. Samo vozi. Sledi cesti.«

Luka je pogoltnil slino. Ni spraševal, ni odgovarjal. Samo vozil je naprej. Gozd ob cesti se je zgostil, dež je popuščal, toda tema se je zgostila kot megla, ki se je plazila po tleh.

Naenkrat se je pred njim v soju dolgih luči pokazala silhueta—oseba, popolnoma mirna, s kapuco na glavi. Luka je naglo zabremzal, kolesa so zaškripala, avto je obstal le nekaj metrov stran. Oseba je dvignila roko in pokazala… nanj.

Telefon mu je padel iz roke. Pogledal je proti cesti, a figura je izginila. V istem trenutku se je na zaslonu telefona prikazalo novo sporočilo:

"Zamujaš. Imaš še pet minut."

Avto se ni več zagnal. Luči so začele utripati. V ogledalu je nekaj zabliskalo.

Za njim je bilo vozilo. Brez luči. Brez registrske tablice. Motor je tiho brnel. In nekdo je izstopil.