Zrak v rovu je bil težak. Ne po vlagi. Po… spominih? Luka jih je začel čutiti kot slutnje – slike, ki jih ni nikoli živel, a so bile v njem. Otrok z masko. Bel hodnik. Kriki.

Ob steni je utripala naprava. Luka je približal roko, in takrat je stroj začel brneti. Zaslon je oživel. Na njem – njegova slika. A mlajši. Pet, morda šest let. Zadaj za njim – isti hodnik. Isti znak: L-9.

»To je nemogoče...« je zašepetal.

Iz teme se je zaslišal korak. Počasen. Težak. Nekaj se je bližalo. Luka se je obrnil, pripravljen na beg, a luč ga je ustavila. Neznanec iz gozda je stal tam, le da... ni bil več isti.

Maska mu je padla z obraza. Koža pod njo je bila gladka, skoraj umetna. Oči – bele, s pikami svetlobe, kot da gledajo več kot le ta svet.

»Luka, ti nisi zbežal. Ti si bil poslan. Tvoj spomin... to ni tvoj prvi obisk.«

Zaslon je spet utripnil. Tokrat video. Luka – starejši, utrujen, a samozavesten – je govoril neposredno v kamero:

"Če to gledaš, pomeni, da si sistem znova aktiviral. Jaz sem ti. In ta kraj… ni zapor. Je vrata."

»Vrata kam?« je Luka zakričal.

»K resnici,« je odgovoril neznanec. »Svet, iz katerega si prišel, je iluzija. Ta rov je prehod med plasti realnosti. Ti si eden redkih, ki jih lahko vidi. In edini, ki se je prostovoljno vrnil.«

Vrata na koncu rova so se odprla z globokim sunkom zraka. Zasijala je hladna, modra svetloba. In z njo… tišina. Popolna tišina. Kjer misli postanejo stvarne.

Luka se je obrnil še zadnjič.

»Če stopim skozi… se lahko vrnem?«

Neznanec se je nasmehnil. Prvič iskreno.
»Če greš naprej, se ne boš več želel vrniti.«

Luka je vdihnil.

In stopil.