Ko je Luka stopil skozi vrata, ga je ovil mrzel veter – a ne veter, kot ga poznamo. Bil je tih, skoraj miselni veter, ki je vlekel čustva iz njega, kot da ga razgalja. Okolica se je počasi zarisovala pred njegovimi očmi: mesto brez neba, stavbe, ki so se spreminjale glede na to, kam je pogledal.

Bilo je... fluidno. Realnost brez pravil.

V sredini vsega – Stolp. Ogromen, neskončen, kot bi rasel v vse smeri hkrati. Vsak njegov zid je bil ekran, vsak ekran – spomin. Njegovi. In tuji.

Glas. Zdaj že poznan. Iz rova. Iz sanj.

"Dobrodošel nazaj, Luka 041. Sistem 'Zunaj' te je prepoznal."

Zaslon pred njim je zaživel in prikazal:
"Eksperiment: Ustvarjanje umetne realnosti za preprečevanje kolektivnega zloma."
"Subjekt 041 – zavrnil umetno okolje. Izbran za prehod v Jedro."

»Čakal sem, da se zbudim,« je Luka zašepetal. »Ampak tega se ne da več zbuditi, kajne?«

Pred njim se je izoblikovala silhueta – ženska postava, nežna, mehka svetloba okrog nje. Glas je bil topel, človeški.

»Ne. Ker si bil med tistimi, ki so že budni. Svet, ki si ga zapustil, je bil matrica. Virtualna zapora. Test človeške odpornosti. Le redki so prepoznali napako v sistemu. Ti si šel še dlje – skušal si pomagati drugim, preden so ti izbrisali spomin.«

Luki so se misli trgale kot cunje v vetru. Ni vedel več, kdo je. Ampak… čutil je, da je nekdo. Končno.

»Zakaj jaz?«

»Ker si izbral resnico, ko so vsi drugi izbrali udobje.«

Na ekranih so se prikazale podobe – ljudje, milijoni, ujeti v svetove, ki so jih imeli za resnične: vsak v svojem mehurčku. Luka je bil prvi, ki se je vrnil nazaj skozi “izhod”. In zdaj… je imel izbiro.

Pred njim sta se odprli dve poti:

:small_blue_diamond: Levo: Vrni se z novim spominom, skušaj spet zbuditi druge.
:small_orange_diamond: Desno: Ostani tu. Uporabi moč Jedra. Ustvari novo resničnost.

Luka je zaprl oči.

V prsih mu je bilo tiho. Ne prazno. Samo... mirno