Zadnji klic – Nadaljevanje
Vrata avtomobila za njim so se počasi odprla. Zvok – tisti značilni “klik” – je bil glasnejši, kot bi smel biti. Kot bi ga nekdo poudaril, da bi ga Luka slišal. In ga čutil. Na zatilju.

Ni mogel dihati. Prsti so se mu tresli, ko je skušal znova zagnati motor, a ključ se ni niti premaknil. Volan je bil zaklenjen. Avto mrtev.

Skozi zrcalo je zagledal obris postave. Oblečen v črno, visok, z nečim v roki. Ne orožje. Nekaj boljšega – nekakšna naprava, kovinska in utripajoča, z modrim svetlom, ki mu je zarisovalo obraz. Luka je vedel: ta človek ga je iskal. Mogoče celo ves čas.

Vrata njegovega avtomobila so se nenadoma sama odklenila z značilnim klik.

Telefon je ponovno zapiskal.
Nova lokacija. Koordinati. Dve minuti stran.
In še eno sporočilo:
"Če preživiš, bomo se srečali. Če ne – vsaj si poskusil."

Zunaj je neznanec obstal ob avtu in... se nasmehnil. Ni hotel vdreti. Hotel je, da Luka pride sam.

Luka je počasi odprl vrata. Dež je bil le še drobna megla, ki je visela v zraku. V roki je stiskal ključ, čeprav ni vedel zakaj – orožje, simbol varnosti, čista navada?

Stopil je ven. Pogledal naravnost v neznančeve oči. Tiste oči so bile... nenavadne. Ne čisto človeške.

»Zakaj jaz?« je končno vprašal. Glas mu je bil suh.

Neznanec je le skomignil. »Ker si preživel do zdaj. Večina ni.«

Obrnil se je in počasi stopil proti gozdni poti. Luka je pogledal proti uri – še tri minute do roka. Ni vedel kam vodi pot, a nekaj v njem mu je reklo, da je čas, da sledi.

Ni šlo več za avto. Za dež. Za klice.
Zdaj je šlo za resnico. In tisti konec poti...