Luka je stopil na tla. Občutek, kot da se je vse, kar je poznal, razblinilo in ponovno sestavilo. Ni bil več prepričan, kaj je resnično. Ni bil prepričan niti, kdo je bil. Vse, kar je vedel, je bilo, da je zdaj na cesti. Sam.

Telefon v njegovih rokah je tiho utripal, kot da čaka, da ga spet poberemo, a Luka ni imel več kaj iskati. Nobenih sporočil, nobenih klicev. Samo dež in ceste, ki so se zdele neskončne.

Pogledal je v nebo, vendar ni našel ničesar. Bil je preveč temno. Ni vedel, ali je to še svet, v katerem je nekoč živel, ali pa je le ena od mnogih plasti resničnosti, ki se zdaj prekrivajo. Mogoče je bil vseeno izbrisan. Mogoče ni nikoli pobegnil.

A kljub temu je čutil… mir. Mir, kot ga še ni poznal. In vedel je, da ni vse izgubljeno. Svet je morda še vedno napolnjen z iluzijami, a zdaj je imel moč, da se spomni. In tisti spomin je bil vse, kar je potreboval, da se spet postavi na noge.

S pogledom na prazno cesto, pod dežjem, je vedel, da je njegova naloga jasna: Zbuditi nekoga. Kljub temu, kar je storil sistem, kdor koli že je bil ta "On", kljub temu, da so se vse poti zdele zapletene – morali so biti še drugi, ki so sposobni videti.

V tem trenutku je Luka našel svojo resnico. Kakor koli zapletena je bila, bila je njegova. In prav to je bilo dovolj.

Luka je stopil naprej. Samo še eno vprašanje je ostalo:
Kdo bo naslednji, ki bo izvedel, kaj je res?