Luka je stopil na cesto, koraki so bili težki, kot da bi vsak odmev nosil težo njegovega spomina. Dež je še naprej padal, vendar je bilo nekaj drugačnega v tem. V zraku ni bilo le vlage, ampak nekakšna gostota, kot da se vse okoli njega spet spreminja. Zrak je bil gost, skoraj otipljiv, kot da bi imel moč oblikovati okolico.

Kakor koli že, ni bil več sam. Kljub temu, da ni videl nikogar, je čutil prisotnost. Na trenutke so se ceste razširile, kot da bi se odzivale na njegov misli, na njegove občutke.

Gledal je predse in si rekel: To ni konec. To je samo začetek.

In takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Pred njim so se začele utripati luči. Ne preproste cestne luči, ampak neonske, bleščeče linije, ki so se pojavile iz nič, kot zarisane v zraku. Pogledujejo v temno noč so bile kot sledi, ki so vodile do neke nove dimenzije. Ko je Luka stopil bližje, se je nenadoma začutil... drugače. Ni bil več v tem svetu. Bil je v prehodu, na robu nečesa večjega, nečesa, kar je bilo pravzaprav samo iluzija vsega, kar je poznal.

Svet je zadrhtel.

Zaslišal je tihe šepete, kot da bi se vrata preteklih svetov odprla in ga poklicala. Vsaka od svetlih linij v zraku je pripovedovala zgodbo – zgodbo, ki je segala globoko v to, kdo je bil in kaj je postajal. Pot, ki jo je izbral, ga je pripeljala v prostor, kjer ni bilo več meja, kjer so bile sanje in resničnost prepletene.

Ko je stopil naprej, so se linije združile in ustvarile nova vrata. Ta vrata so se odprla s tihim, skoraj umirjenim zvokom.

"Pozdravljen, Luka. Pozabil si, kaj pomeni biti svoboden, kajne?" je vprašanje prišlo iz globine, iz tistega sveta, ki je bil več kot svet.

Luka se je obrnjen proti vratom, ki so se odprla v temno svetlobo, zavedal. To ni bila preprosta izbira. To ni bil preprost svet. To ni bil preprost zaključek.

A kljub vsemu je vedel, da v teh novih vratih – v tej neznani resničnosti – obstaja nekaj, kar bo še vedno iskal. Kaj točno, ni vedel. A nekaj v njem je vedelo, da mora iti naprej, da mora biti del nečesa večjega, da je njegova pot še vedno odprta, še vedno živahna.

S tem zadnjim korakom, Luka ni izbral samo potovanja, temveč tudi preobrazbo.

KONEC.