PROFIL PILOVCA/KE

Meja med življenjem in smrtjo ni črta, temveč prostor.
Ta prostor je velik in predvsem čuden. Če vstopiš vanj, začutiš, da si živ in mrtev - in da nisi niti povsem živ niti povsem mrtev. V njem je tudi vse drugo, česar ne moreš stlačiti ne na eno ali drugo stran namišljenih dvojnosti, in ugotoviš, da je čisto vse, kar je - vključno s teboj - samo proces. Vse je kaos. Vse je vmesnost.
Bitje tik pred svojim koncem vedno ve, da bo umrlo, saj smrt nikoli ne preseneti popolnoma. Vedno se najprej pokaže v obliki nekakšnega znamenja, s čimer ti namigne, da si že malo mrtev, ne pa še povsem. Skrije se lahko v usodni val vode, v puščico, v ustekleničen strup ali celo krajino. Te pogubne podobe postanejo sumljivo senčnate, polne nenaravnega življenja, in ko jih bitje zagleda, spozna, da je vstopilo v vmesni prostor, kjer zre naravnost v svojo smrt in smet vanj. Da se gledata. A smrt vedno pomežikne prva - in zadnja. Smrt se ne zgodi v trenitku. Odnaša te počasi, košček za koščkom. Prvi košček, ki ga odstre s tvoje biti, je upanje. Kdor naivno pravi, da upanje umre zadnje, zagotovo še nikoli ni umrl. Zdaj si samo še ti. Ti, ki počasi razpada.
V megli pred očmi ti odpade teža želje po nebu in teža krivde ubijalca. Odpade ti bolečina. Odpade ti čas. Odpade ti ime. Odpadejo ti misli.
Postajaš snov. Nekako si, ampak si nekaj drugega, nekaj mrtvega.
Smrt je neskončen mir, ampak ti si, čeprav le snov, nekaj popolnoma nasprotnega.
Tvoje misli se vrnejo. Vrne se tvoja neustavljiva želja. Vrne se krivda.
Ti se ponovno sestaviš, a nekaj ti manjka.