*i*Gotovo nisi normalna.*i* to me je prav uničilo. Solze sem spustila z vajeti. Kot reka so tekle in se ne ustavile, Valerija pa me je potrpežljivo čakala, da se razjokam.
"In kakšno sposobnost imaš ti?" sem jo skozi solze vprašala.
"Imam nadnaravno veliko energije, ki jo lahko z dotikom delim z drugimi. Prej ko sva tekli, sem jo delila s tabo."
Spomnila sem se, kako sem dobila tisto čudno energijo. Nisem si mogla predstavljati, da bi imel človek toliko energije vsak dan. Da mu to nebi bilo nič posebnega.
"Camilla pa je zelo hitra in močna." je nadaljevala.
*i*Dobila sem približno razlago. Sedaj lahko grem. *i*Sem pomislila. Morala sem čim prej oditi, bi mi Valerija povedala še kaj groznega.
"Grem. Adijo." sem odločno rekla.
*i*Torej sedaj vem kaj delam. Odhajam nazaj med volkove. Nazaj v grozoto. Ampak to ni tako hudo. Sama sem se odločila. Noben me ne sili. Odločitev je moja. Samo moja.*i*
A Valerija me ni pustila. Postavila se je pred vrata sobe. "Ne nikamor ne greš. Že preveč jih je umrlo. Ne boš še ti." Govorila je na tak način, da sem se ustrašila, da bi se še ona zjokala. In to bi izpadlo še bolj neumno, kot zdaj, ko sem se jokala samo jaz.
"Prosim, vsaj toliko počakaj, da se naučiš braniti in uporabljati svojo sposobnost. Po osemnajstem letu tako, ali tako moraš oditi. Prosim, vsaj za ta čas še ostani."


Hvala da ste si prebrali!:heart:
Prosim komentirajte! Povejte kaj vam je všeč in kaj vam ni. Ful bi rada slišala še vaše mnenje!