Kako se spopasti z neuspehom

Moje življenje bo za vedno razdeljeno na čas pred in čas po. Pred, ko se je prihodnost zdela svetla. In po, ko mi je že jasno, da ni.

Tisti, ki me berete že dalj časa, najbrž veste, da je moj vsakdanjih poln prelomnic. Prvi šolski dan, prvi dan novega leta, prvi dan počitnic, prvi zmenek, prvo nekatastrofalno valentinovo, prvi … Če bi vse naštela, v tej reviji ne bi bilo prostora za nobeno drugo vsebino.

Ampak verjemite, da je tokrat drugače. Zgodilo se je povsem nepričakovano. Spodneslo me je tam, kjer so bila do zdaj tla trdna. Tam, kjer sem si delala utvare, da sem varna. Zgodilo se mi je tisto, česar me je bilo v resnici od nekdaj strašno strah.

Dobila sem enico. Cvek. Šut. Nezadostno. In to jaz, odličnjakinja.

Prisegla bi, da sem se onesvestila, ko mi je učiteljica vrnila test, čeprav Klara Jasna trdi, da sem ostala pokončno na dveh nogah in buljila v papir kot kakšna žaba. Celo neki zvok, podoben kvakanju, sem menda izpustila.

V slogi je moč

Kemija ni bila nikoli moj najljubši predmet. Niti ne morem reči, da sem jo kdaj resnično razumela. Preprosto ne štekam, zakaj bi človek moral vedeti, kako iz H-jev in O-jev sestaviš vodo, če lahko samo odpreš pipo in priteče. In zakaj bi morala poznati kemijske enačbe za spojine, ki si jih ne znam predstavljati in ne vem, čemu sploh služijo.

Pa sem se učila, res sem se. Stokrat sem šla čez zvezek in učbenik in si poskušala zapomniti, kako narediš, da sta leva in desna stran enačbe uravnoteženi, a mi je spodletelo. Menda so bile moje enačbe kot otroška gugalnica – ko gre ena stran gor, gre druga dol. Primeri v testu namreč niso bili enaki kot tisti, ki smo jih delali v šoli, in sem se čisto zmedla. Še nikoli nisem imela pri kakšnem preverjanju znanja toliko napak. In, no, kot že veste, še nikoli prej nisem dobila cveka.

»Vse je enkrat prvič,« me je skušala potolažiti Klara Jasna, ki je, itak da, pisala pet. Ona je kemijo znala, še preden je shodila.

»Kaj pa, ko bom prvič ponavljala razred in prvič ostala brez vpisa v srednjo šolo in prvič brez kariere in službe in lepe prihodnosti, a?«

Ja, malo sem bila zajedljiva.

Klara Jasna je zato zavila z očmi. »Mogoče bi to lahko bila priložnost, ko ti prvič ne bi bilo treba pretiravati?«

Ampak hkrati me je prijela za roke, ker je čutila, da sem zares v stiski.

»Saj boš popravila oceno,« je dodala spravljivo.

»Kako?« sem bila obupana. »Že zadnjič sem se učila in ni pomagalo. Vse znam na pamet, pa sem pisala šut.«

Počutila sem se pobito, potrto, poraženo. To je ta čas po.

Zdelo se mi je, da mi od tod naprej nič več ne bo šlo, kot bi bilo treba. Da je moja čarobna moč, s katero sem do zdaj dobivala dobre ocene, presahnila. Da ne znam, ne vem, ne zmorem. Da sem prvovrstna zguba.

Klara Jasna je zamišljeno predlagala: »Kaj pa, če bi se učili skupaj? Če ti jaz razložim to snov? Se mi zdi, da meni kar gre.«

Če zmeraj pišeš pet, ti gre. To ni neka višja matematika … ali kemija.

S svojim praznim pogledom sem se zazrla vanjo in zavzdihnila: »Saj ne bo nič pomagalo.«

Toda Klara Jasna je vztrajna punca. Ko je na misiji, je neustavljiva. »Seveda bo,« je rekla. »Le zaupaj mi.«

Nisem ji, priznam. Lahko pa povem, da mi je bilo po tem pogovoru kljub vsemu malce lažje.

Pa kaj!

Domov sem se privlekla, kot bi imela noge iz želeja. Kako mami, ki je prepričana, da je rodila genija, poveš, da mogoče ne boš zaključil osnovne šole, ker si na testu narobe napisal celo preprosto formulo kuhinjske soli? In to moji mami, ki rada pove, da je bila sama zmeraj odlična in je imela same petke in tudi vzorno vedenje, dokler so ga še ocenjevali? Prepričana sem bila, da mi bo rekla, naj se grem solit. (Ker je imela vzorno vedenje. Drugače bi zagotovo izbrala kakšno bolj sočno kletvico.)

Odločila sem se, da se bom temi izogibala, dokler bo šlo. Ampak …

»Hej, kako ti je šla kemija? Niste danes dobili testov?«

Včasih se vprašam, ali imajo mame rentgenski vid.

Zelo počasi sem se sezuvala, kot bi imeli moji čevlji tisoč vezalk, in iskala primerne besede.

»In?« je bila nepotrpežljiva.

S to besedo je mami stopila na hodnik, in ko sem jo zagledala, so mi popustile vse zavore. Bruhnila sem v strahoten jok.

»Mami … učila … sol … enka … grozno … žal,« sem izdavila med hlipanjem.

Mama me je objela in na srajci sem ji pustila mokre, smrkljaste odtise.

Počakala je, da sem se umirila, in mi prigovarjala, da bo še vse dobro.

»Nič ne bo dobro,« sem zatulila, ko sem v pljučih nabrala dovolj kisika za cel stavek. »Pojma nimam o kemiji, dobila sem cvek in nikoli ga ne bom popravila!«

Začutila sem, da je tudi ona globoko zajela sapo, in zdelo se mi je, da tudi ona tehta, kaj bi rekla.

»Pa kaj potem,« me je presenetila. »Boš pač imela cvek.«

To me je tako šokiralo, da sem za hip pozabila jokati.

»Prosim?«

»Tako, kot sem rekla. Mislim sicer, da boš zlahka popravila oceno, ker si pametna, skrbna, delovna punca in ker ti bomo pri tem pomagali. Ampak če ti slučajno ne uspe – pa kaj! A veš, koliko stvari je v življenju pomembnejših od kemije? In od ocen? In šole?«

Ugovarjala sem: »Ja, ampak kaj pa srednja šola … pa poklic …«

»Bistra si. Iznajdljiva. Ustvarjalna. Večina poklicev, ki bodo pomembni v prihodnosti, danes še niti ne obstaja. A veš, koliko ljudi poznam, ki jim je v življenju uspelo, pa so bili v šoli prav povprečni! Glavno je, da se potrudiš po najboljših močeh. Ampak če ne gre, pač ne gre. Potem izbereš drugo pot. Pa kaj!«

Obrisala sem si solze in strmela vanjo kot … no, kot kakšna žaba. Mogoče sem celo spet kar malo zaregljala.

Tudi to je bila svojevrstna prelomnica.

Začutila sem namreč, da se je nekaj v meni premaknilo. Kot bi kdo pritisnil na stikalo nekje med mojim grlom in želodcem, napetost je popustila. Pa kaj, če ne bom naredila osnovne šole? Pa kaj, če ne bom šla na gimnazijo? Mislim …

»Ne, ne, mami, to pa že ne. Bom pa že popravila to enko!« se je v meni prebudila neka nova moč. »Brez boja se že ne predam!«

Mami se je nasmehnila in mi pomežiknila. »Seveda ne. Menda nas ne bo spravila na kolena ena kemija, ne?«

»Ne bo!« sem zavpila skoraj kot bojni vzklik. »Grem poklicat Klaro Jasno. Takoj se bova zmenili, kdaj se bova skupaj učili.«

O izbijanju klinov

Klara Jasna je rekla: konec tedna. Ker bo jutri vprašana angleščino, v četrtek mora k babici, v petek ima pa šahovsko tekmovanje. Do takrat naj sama naredim nekaj vaj in se naučim vse tiste definicije.

Neverjetno, kakšen pedagoški prst dobi, če jo kdo postavi v vlogo učiteljice. Če je ne bi poznala, bi ji še zamerila.

Itak je pa teden hitro minil. Ker za kemijo pridejo matematika, fizika, geografija, zgodovina … In vsak učitelj misli, da je njegov predmet edini, zato vsi kar naprej sprašujejo in dajejo teste. Še preden se dobro sprijazniš z enim neuspehom, že dobiš možnost za drugega, haha. Mogoče ravno od tod izvira reklo, da se klin s klinom izbija.

Kljub temu sem težko čakala soboto. Ne maram, da mi kaj visi nad glavo – rada delam kljukice. Prav želela sem si že poštekati to vražjo kemijo in jo potem čim prej popraviti. Zdaj sem bila že čisto odločena, da jo bom. Ker … pa ne bo mene ena kemija, no.

Malo mi je bilo tudi sumljivo, ker mi Klara Jasna cel petek ni odgovorila niti na eno sporočilo, kaj šele na klic. Ampak ker sem vedela, da je na šahovskem tekmovanju – in kot vse na svetu, je tudi šah jemala strašno resno – ji nisem preveč težila. Mi bo že v soboto vse povedala. Kajti saj menda nihče ne pričakuje, da se bova ves čas samo učili?!

Zmage in porazi

Toda v soboto se je narisala na vratih šele s polurno zamudo in bila videti kot duh.

»Kaj pa je s tabo?« sem se ustrašila, ko sem ji odprla. »Saj ne umiraš?«

Odsotno, kot da je že res napol v onstranstvu, je zamomljala: »V redu sem. Dajva delat kemijo.«

Ne, ne, ne. Zvok in slika se ne ujemata, sem rekla sama pri sebi.

Prijela sem jo za roko, kot je ona mene po kemiji, in še enkrat vprašala: »Kaj je narobe? Vidim, da te nekaj muči. Si bolna? Se je komu kaj zgodilo? Je kaj narobe s tvojim fantom? Mamo? Babico? Mačkom?«

Odkimavala je in počasi mi je zmanjkovalo idej. Ampak potem se mi je posvetilo:

»Je bilo kaj takega včeraj na tekmovanju?«

Klara Jasna je zamižala in sesuto pokimala. »Ja. Izgubila sem.«

Skoraj bi že zavpila: Pa kaj! Saj je samo šah! A sem se zadržala. Enim (= Klari Jasni) ta igra pomeni več kot drugim (= meni).

»Bila sem favoritka,« je robotsko pripovedovala Klara Jasna. »Ni bilo druge, kot da zmagam. To je bila zadnja stopnička pred državcem. Vse življenje že igram šah, najboljša na šoli sem, zmeraj vse premagam. Ampak včeraj … Ne vem, kaj se je zgodilo. Kot da nisem bila jaz. Vse mi je šlo narobe. In je zmagala ena punca z druge šole. In zdaj gre ona na državno.«

Če bi jo morala narisati (če bi to znala), bi njen duh upodobila daleč od njenega telesa. Če ne bi premikala ust, bi lahko prisegla, da je sploh ni tam.

Pojma nisem imela, kako naj se odzovem. Razumela bi, če bi jokala. Ali zganjala dramo, tako kot jaz. Ampak ona je samo stala, samo napol živa, in imela okoli sebe debel oklep. Še mene je zadrgnilo.

»Vstopi,« sem rekla, ker nisem vedela, kaj bi drugega.

Naredila je korak in se pri tem nerodno zaletela vame. V tistem pa me je prešinilo – nič, kar objela jo bom. Zaslutila sem, da v resnici tudi ona zganja dramo, samo da se njena ne dogaja navzven, zato se zdi, kot da je ni. Ko je bilo meni najhujše, mi je najbolj pomagal mamin objem. In če je hudo moji prijateljici … Razširila sem roke in jo stisnila k sebi.

Najprej sem imela občutek, da imam v rokah deblo. Čisto trda je bila in skoraj sem že popustila in se opravičila, ker jo nadlegujem. Ampak sčasoma se je zmehčala. Naslonila se je na mojo ramo in spustila globok vzdih.

»Vse bo še dobro,« sem ji rekla.

»To je bila moja zadnja priložnost za državca,« je … no, zakvakala.

»Zadnja letos. Naslednje leto boš imela novo šanso.«

»Kaj pa, če bom spet zafrknila?«

»Pa boš. Saj je samo eno tekmovanje,« sem jo tolažila.

»Pomembno tekmovanje.«

»Pomembno, ker si ga ti naredila pomembnega. Kaj pa vse tiste tekme na krožkih, ko si nepremagljiva? Kaj pa zabava, ko igraš? Kaj pa …«

Naštevanje mi je delalo težave, ker sama nimam pojma o šahu. Ne vem, kaj vse ti lahko da ena taka igra. Ampak Klara Jasna je očitno razumela.

»Res sem razočarana, veš,« je potožila.

»Vem. A bo minilo.«

Hvaležno me je pogledala in pokimala. Globoko je zavzdihnila, da bi se zbrala, in z narejeno veselim glasom vzkliknila: »No, zdaj pa kemija!«

Saj res, kemija. Skoraj sem že pozabila nanjo.

Za konec

Ne bom izgubljala besed s tistim, kar je sledilo. Ne da ni pomembno, samo zanimivo je bilo bistveno manj. Vsaj jaz ne poznam človeka, ki bi ga zabavalo brati o tem, kako je nekdo ure in ure delal vaje in se piflal definicije, potem pa pred tablo vlekel iz pet vse, kar se je naučil.

Domnevam pa, da vas zanima, kako se je izšlo. (Če vas ne, lahko zadnjo vrstico preskočite.)

Dobila sem štiri in Klaro Jasno peljala na sladoled.