Naj vam opišem mojo novo prijateljico. Ima črne ravne lase, modre oči, nosi črna očala in (najlepše na njej) je zelo vitka. Po značaju je prijazna in zelo pametna. Tega nisem napisala iz vljudnosti ali kaj bodobnega, ampak ker je res. Veliko je vedela o zmajih, veliko tudi česar jaz nisem vedela. Ime pa ji je… oh ne! Tako me je sram. Še za ime je nisem vprašala. »Khm. Kako ti je ime?« sem vprašala. Ona pa si je le nadela svoj prijazni nasmeh. »Grace. Ime mi je Grace Granger-Weasley,« je odgovorila in ime se mi je zdelo znano. »Pa tebi?« »Lucy Dragon,« sem hitro odgovorila ter požrla še en bobek vseh okusov. Nisem gledala barve ampak mislim, da je bila mrtva riba. Zato sem ga izpljuvala v robček in popila malo vode. Takrat je začela Graceina škatla (v kateri sem mislila, da so čevlji) skakati in se premetavati. Zelo sem se prestrašila. "K-k-kaj je noter?" sem vprašala in zlezla na klop z nogami vred. "Oh, samo moj maček Figaro. Ne mara dolgih voženj," mi je razložila in vzela mačka iz škatle. Bil je pravi srček. Bil je črne barve, le po sredina hrbta (tam kjer je hrbtenica) se je vlekla bela dlaka. "Čudovit je!" sem rekla očarano zaradi njegovih sivih oči. "Imaš tudi ti kakšno žival?" "Da. Sovo, po imenu Nimbus." V tem trenutku je zletela iz odprte kletke na mojo roko. Takrat, pa se je nekaj zgodilo. Okno je začel prekrivati led, in naenkrat ga je razneslo. Zaslišala sem glasno rjovenje. Pogledala sem Grace. Izgledala je prestrašeno, a še bolj kot jaz. Pogledala sem skozi okno in vanj je treščila modra ledena krogla. Vrglo me je v vrata in na vrat mi je začela pritiskati ostra ledena sveča, ki se je začela počasi večati. Čutila sem kako mi je prebodla kožo in, da se mi po prsnem koš zliva kri. Bila sem na robu omedlevice. Slišala sem urok, s katerim si pričaral ogenj: Incendio. Čutila sem tekočino, ki se mi izliva po vratu in nad seboj sem videla Grace, ki je jokala. A tekočina niso bile njene solze. Nekaj je zaprlo mojo rano. Zbudila sem se iz omotice. Grace se je razveselila in si z rokavom modrega puloverja obrisala solze iz svojih lic. "Kako si pregnala ledenega zmaja?" sem vprašala. "Ledenega zmaja," je zamišljeno ponovila. "Odprla je mojo knjigo o ledenih zmajih na strani 202, poglavju: Kje živijo ledeni zmaji? "To je nemogoče a je." je rekla. Nisem vedela o čem govori. Zato je prebrala: "Ledeni zmaji lahko preživijo le na krajih, kjer je 0 ali manj stopinj celzija. Brez take toplote bi se segreli, ter stopili." A vlak se je takrat ustavil. Bili sva na Bradavičarki. Močno je spominjala na srednjeveški grad. Bila je že trdna tema. S kočijami brez konj smo se odpeljali do šole, kjer nas je sprejela profesorica, ki jo je ati opisal, kot najhujšo učiteljico na šoli.