Želela sem zbežati, a nekaj v meni je pravilo, da moram ostati. Še enkrat sem poklicala na pomoč. Spomnila sem se, da lahko pokličem po telefonu, a se mi je zdelo, da ne bo lovilo. Iz žepa sem vzela telefon. S tresočimi rokami sem poklicala rešilce. Ni bilo signala.
"Na pomoč" sem obupano klicala. Še enkrat sem zavpila, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Pa ne ker bi si poškodovala glasilke, ampak od strahu. Od strahu nisem več mogla mešati besed in dihanja.
Takrat pa je nekdo prišel. Ravno ko se mi je volk približal, je mimo švignila Camilla. Bila je noro hitra. Še bolj kot v mojih sanjah. Tako hitro je tekla, da sem videla le zmazek oranžne in črne. Prepoznala sem jo šele ko se je ustavila. Ni se kaj dosti spremenila od prvič, ko sem jo videla. Še vedno je imela na obrazu dolgo brazgotino in svetle lase, ki so ji plapolali v vetru. Nosila je oranžno bundo in črne pajkice.
Postavila se je predme in pogledala volku v njegove strašne rumeno- zelene oči. Jaz si tega ne bi upala. Že samo, da bi pogledala v njegove oči bi bilo dovolj srhljivo. Camilla je divje zarenčala in čeprav nisem videla njenega obraza, sem mi je zdela strašna. Očitno se je prestrašil tudi volk, saj se je hitro obrnil in odšepal nazaj. Šele tedaj sem opazila, da je imel hudo opečeno nogo. Camila je še bolj divje zarenčala in ustrašila sem se, da bo ona poskusila premagati volka. A le zavpila je: "Kar beži, strahopetec!" in on je pohitril šepanje. Kljub svoji velikosti je v tistem trenutku nemoči izgledal kot prestrašen psiček.
Camila me je ošvrknila s pogledom in mi tiho ter umirjeno, kot da se nič ne bi zgodilo rekla: "Tu počakaj." Nato je dvignila krvavega fanta in z njim stekla nazaj v gozd ob poti.
Vse to je bilo čisto preveč zame. Camilla je bila tako hitra in ni izgledala tako močna, da bi dvignila tistega fanta. In še volka sem srečala. Vse se je zgodilo s tako naglico.
Sesedla sem se na kolena. Nisem več vedela kaj je res in kaj ni. Od vsega mi je postalo slabo in začela sem hitro dihati. Ampak zakaj se vse to dogaja meni?! sem se obupano spraševala. Želela sem oditi, a nekaj mi je še vedno govorilo, da moram ostati. Hkrati sem šla naprej in hkrati nazaj, kar je pomenilo, da sem se samo zamajala na mestu in skušala loviti ravnotežje. Moje življenje je bilo uničeno. Bila sem izgubljena. Ni bilo več smisla da bi se trudila.


Ta je tudi nekam kratek, ampak meni je ta še posebej všeč. Zdaj kmalu bo vese razloženo. Mogoče že v naslednjem delu.:grinning::grin::grin::grinning: