*b*Ester*b*

“Zapomni si, ko prideš moraš najprej z lahnim priklonom pozdraviti plemiča in njegovo soprogo, ki sta gostitelja zabave, ter se jima zahvaliti za povabilo. Nato boš stopila na stran, ko bosta vstopila kralj in kraljica pa se jima moraš - ne glede na to, da sta tvoja starša - prikloniti, tako kot bodo to storili vsi ostali. Po tem se do konca večera ne smeš več klanjati nikomur, kajti ti si princesa. Tvoj položaj je nad ostalimi, razen seveda nad tvojimi starši.”
Pokimam Margot in jo nato opazujem, ko mi pokaže kako se prikloniti pred plemičem in nato še pred mojima staršema.
“Prekrižati moraš noge, z rokama prijeti rob obleke, jo nekoliko dvigniti, nato pa moraš skloniti glavo in le pokrčiti noge.”
Zmedeno jo opazujem. Vsa ta pravila, toliko jih je… Že pol dneva se samo učim bontona na dvoru. Ne smeš tega, ne smeš onega, naredi to in tisto… Zmedena sem in gotovo bom do jutri vse pozabila.
“No?” zaslišim Margot in se zavem, da stojim sredi sobe kot lipov bog. “Poskusi,” mi spodbudno reče in se nasmehne.
Živčno pokimam in zavzdihnem. Kaj je že rekla? *i*Prekrižaj noge… Primi rob obleke… Skloni glavo in pokrči…*i*
Uspelo mi je. Ni popolno, toda padla še nisem, čeprav imam občutek, da se bo tudi to kmalu zgodilo. S kotičkom očesa pogledam Margot, ki zmaje z glavo.
Stopi okrog mene in me začne popravljati. “Ester, previsoko se držiš, še bolj moraš pokrčiti noge. In za božjo voljo, nehaj se tako krivo držati. Pokaži malo elegance.”
Trudim se. Res se. Naredim vse kar je rekla in po najboljših močeh skušam ostati na mestu. Toda ne uspe mi. Zvrnem se po tleh kakor sem dolga in široka. Votlo zazvoni, ko moje telo udari ob trda tla.
Iz Margotinih ust se izvije krik in v trenutku je pri meni, jaz pa se že kobacam na noge.
“Si v redu?” vpraša in me prime za roko, ter mi pomaga vstati.
Pokimam, vendar je ne pogledam v oči. Preveč opravka imam s popravljanjem svoje obleke, da ne bi opazila solz, ki so, kdo ve od kod, začele lezti v moje oči.
Počutim se tako neumno in nerodno. Še preprostega priklona ne znam narediti brez da bi se osramotila. Jutri bom pogrnila na celi črti, cel dvor se mi bo smejal. Nesposobna sem.
Margot opazi, da nekaj ni v redu. Nežno me prime za brado in dvigne mojo glavo, ter se mi zazre v oči.
“Vem kako se počutiš, otrok moj… Toliko vsega je, toliko novosti….” nežno zašepeta.
Pokimam, po licu pa mi steče solza. “Nesposobna sem Margot. Ne bom zmogla tega, osramotila bom sebe in…”
Margot mi položi prst na usta. “Ššš, ne govori tega.”
“Če pa je res,” zahlipam.
“Je pomilovanje morda kdaj komu že pomagalo?” vpraša, jaz pa ji ne odgovorim. “Nisi nesposobna, Ester. Od nekdaj sem vedela, da boš odrasla v čudovito, močno žensko z dobrim srcem, kar pa je najpomembnejše. Jutri ti bo uspelo, verjamem vate. Pa tudi, če morda ne bo vse popolno… Svet bo še vedno stal, nič se ne bo spremenilo.”
Ne pove tega, česar se obe prav dobro zavedava - svet bo morda res še stal, toda če osramotim mamo in očeta bosta znorela in zanju bom postala le še večja napaka. Vseeno me njene besede nekoliko pomirijo. Neham jokati in si vlažna lica obrišem z rokavom obleke. Celo nekoliko se nasmehnem.
“Tako je že bolje,” reče Margot, me poboža po roki in jo na rahlo stisne “Ostani močna, zmogla boš. Vem, da boš.” Nato se odpravi proti vratom. “Pridi,” reče.
Zmedeno jo pogledam. Mislila sem, da je še cel kup stvari, ki bi jih morala znati. “Sva že končali?” vprašam.
Zasmeje se. “Nikakor. Toda mislim, da ti nekaj svežega zraka ne bo škodilo.”
Skupaj odideva na vrt, kjer preživiva preostanek dneva. Naučim se kako jesti pri mizi, kako pozdravljati ostale goste in kako jih ogovoriti. Naučim se kako sprejeti ali zavrniti povabilo na ples, kako naj nazivam posamezne ljudi ter še mnogo drugega.
Do večera se prebijeva skozi vso snov. Do takrat se znam celo skoraj popolno prikloniti. Skoraj.

Zvečer utrujena ležem v posteljo. Večerjo si naročim kar v sobo, saj moja glava po vsem učenju, ne bi prenesla še morečega sedenja z mamo in očetom. Strmim v strop in poskušam odklopiti misli, toda bolj ko se fokusiram nanje, več jih je.
Še pred spanjem ne morem nehati misliti na jutrišnji ples in ponavljati vseh pravil, ki sem se jih naučila danes. Zdi se mi, da jih bom takoj pozabila, če jih ne bom stalno premlevala in ponavljala, toda prav tako vem da se moram naspati.
Nenadoma se odprejo vrata. Brž sedem in že hočem reči, da vstop v sobo ni dovoljen, saj mislim da je eden od služabnikov, toda ugriznem se v jezik, ko pred mano obstane mama. S pogledom ošine sobo, ki ni pretirano pospravljena, nato pa me vzvišeno pogleda, ko opazi večerjo na moji postelji.
“Vidim, da ti je še na večerjo s svojimi starši težko priti,” izjavi ter me premeri s pogledom. Skomignem z rameni in ne odvrnem ničesar. Karkoli bi rekla bi bilo narobe.
Počasi se sprehodi po moji sobi, njena temno zelena obleka pa zašelesti z vsakim njenim korakom. Opazujem njeno elegantno držo, njene prefinjene gibe in eleganco, popolno pričesko in ostro izoblikovane poteze na njenem obrazu. In zopet si, kot že ničkolikokrat do zdaj, zaželim, da bi imela vsaj nekaj od tega kar ima ona.
Že jo hočem vprašati zakaj je tu, ko spregovori: “Obleko moraš izbrati. Ne bom ti dovolila zaspati, dokler ne najdeš nekaj popolnega za jutrišnji dan.”
Zavzdihnem. Ne morem. Preprosto ne morem. Občutek imam, da moje noge ne bi niti trenutka več zdržale na tleh, moja glava pa postaja vse bolj težka.
“Slabo se počutim…” začnem, ona pa le skomigne.
“Včasih je treba stisniti zobe,” reče. Nato zaploska in odprejo se vrata, v sobo pa stopi kup služabnic, ki ob sebi potiskajo dva ogromna obešalnka za obleke, na kolesih. Ustavijo ju pred mano in v trenutku ostanem brez sape.
Pred mano stoji vsaj ducat čudovitih, nepredstavljivo lepih oblek. Takih, o katerih si niti sanjati ne bi upala. Mešajo se v vseh mogočih barvah, od svetlih, ki prijetno bodejo v oči, do temnih, ki spominjajo na globine morja. Izvezene so s pristno eleganco, prekrivajo jih čipkasti vzorci, med katerimi se mešajo zlati šivi ali diamanti. Vsaka od njih je bogato obložena z mnogimi plastmi blaga in mogočno stoji pred mano.
“Uau,” zašepetam in se ne morem nagledati lepote izpod človeških rok, ki stoji pred mano.
“Vse boš poskusila, ena izmed njih bo gotovo dovolj dobra za jutri.”
Pokimam. *i*Gotovo.*i*