Hejo! Danes mi je bilo dolgčas in sem začela novo zgodbo. To je komaj prvi del, obljubim da bo nadaljevanje bolj zanimivo. Upam, da jo boste prebrali in vam bo všeč! Uživajte!


Emily je vzdihnila. Bila je edina na letalu, ki še ne spi. Iz izkušenj se je naučila, da nikoli ni dobro zaspati na letalu po primeru. Nočne more pridejo same od sebe, ko jih najmanj želiš, in na letalu polnem ljudi, ki jih skrbi zate, ni nikoli dobra ideja zakričati (ali govoriti v spanju, sam izberi). Tammy je ležala na kavču, pokrita z edino odejo, ki so jo imeli. Tara je zaspala s slušalkami v ušesih in zasedla dva stola hkrati. Fantje so se vsi nekako stisnili na štiri stole in Emily bi lahko prisegla, da je Chris smrčal. Skozi okno je pokrajina Kolorada hitro izginjala in nakazovala, da se bližajo Los Angelesu. Še en vzdih. Nihče ne more vedeti, kako grozni so lahko primeri, dokler ni njihova naloga da jih reši. Veliko ljudi je preveč pričakovalo od policije. Kot da imajo čarobno palčko, ki bo obudila mrtve! Takrat se je Spencer rahlo obrnil. Emily se je v delčku sekunde ulegla in naslonila glavo na naslonjalo ter upala, da bo mislil da spi. Pojma ni imela, kaj jo je izdalo (presneto plitko dihanje!), ampak Spencer se je skoraj takoj znašel ob njej. »Em? Je vse v redu?« je tiho rekel, da ne bi zbudil ostalih. »Primer pač« je odgovorila. Poskusila se je nasmehniti, a ji ni ravno uspelo. On jo je zaskrbljeno pogledal. »Em, vem da je bilo grozno. Tistih pet ljudi si ni zaslužilo umreti. Ampak to, da ti smrt še vedno pride do živega je dobra stvar. Predstavljaj si, da bi ti bilo vseeno za ljudi in njihove družine!« »Temu se reče ego, Spencer« počutila se je bolje. Mogoče ima Spencer prav. Naslednji nasmeh je bil pravi. Emily se je rahlo premaknila in naredila prostor, da se Spencer usede. Iz žepa je potegnil karte in jih položil na mizo. Do konca leta sta igrala tarok in Emily je za tisti dve uri pozabila, da je kaj narobe. Pristali so na kratki vzletni stezi pred njihovo postajo. Tammy je vstala in se počasi odvlekla do vrat. Kovčke je pustila v letalu. Večina ekipe je bila navajena to delati. Kovčke so pustili pri vratih in potem jih je Alex odnesel v avtobus. Čeprav je Tammy res sovražila vzdevke, ki so jih njeni sodelavci izvlekli iz imen, prav tako ni imela namena njihovega uradnega nosača kovčkov klicati Alexander. Roxanne jih je čakala pri vratih in takoj ko jih je videla, je vsakega posebej objela. Za dobrodošlico so vsi dobili prekinjen pretok zraka. Po težkih primerih so imeli vsi željo po samoti. Če jih je kaj poznala, je bila Roxanne edina, ki je večere kot je ta preživela v družbi. Chris je šel v bar, Spencer se je zavlekel domov in bral knjige do polnoči, Tara je samo razmišljala… Tammy je vedno spoštovala zasebnost ljudi. Če so potrebovali prostor, ni rinila vanje in jih je pustila same. Brez da bi kdo opazil je odšla v pisarno. Pogledala je skozi okno. Pred letalom je Roxanne pomagala Tari pregledati zapiske s primera. Chris je svoj kovček že odnesel in je sedel v avtu, tik pred tem da spelje. Emily in Spencer sta hodila proti parkirišču in se pogovarjala. Zadnje čase stase veliko družila. Fred je poskušal dohiteti Alexa, ki je nosil prtljago. Tammyine oči so švigale preko parkirišča. Njihove šefice, Isobel Carter, ni bilo nikjer. Verjetno je že na poti domov. Tammy je pobrala svoj nahrbtnik in si ga vrgla čez ramo. Bil je dolg dan, tudi ona je potrebovala počitek. Še zadnjič se je ozrla po svoji pisarni in nato zapustila zgradbo.