Ola! Pa še jaz objavim svoj del! Malce krajši je a sem se potrudila, da bi bil čim bolje napisan. Hope you will like it!
Rada vas imam!
***
"Očka?!" je zavpila Ema ter presenečeno pobulija. "Živijo otroci... Ste presenečeni?" jim je odgovoril mož v rdečem. "Ne razumem. Prvič, kako smo se znašli tu? Drugič, ali si božiček? Ker to je čudno. In tretjič, kaj se tu dogaja?!" je z odprtimi usti vprašal Anže in si popravil modro kapo, ki jo je nosil na njegovi glavi od bokve kdaj. "Vse vam bova razložila." je povedal oče in jim pomignil naj vstopijo v veliko barvito zgradbo polno lučk. "Midva?" je vprašala Lena ter zadržano stopila naprej. "Ja, jaz in vaša babica. Ta prijazna." med odklepanjem še ene lopute pojasni. "Saj ta ni taka kot tista pri nas, kajne?" prestrašeno vpraša Ema in trdno stisne sestrino roko. Lena jo stsine nazaj in se tudi sama obotavlja. "Ne skrbite, vse bo vredu." se zasliši ženski glas poln toplote in dobrodušnosti. Anže se sorojencem pogumno nasmehne in se spusti v predor, ki tokrat ni temen temveč oblit z nežno rdečo svetlobo. Njegove oči zažarijo in iz sebe spusti le:"Družba, to morate videti." Vsi skupaj se s pogledajo in brez, da bi spregovorili besedo tudi sami sledijo bratu. "Otroci, ko pridete do konca samo sledite Samu in on vas bo odpeljal do skupne sobe." jim zakliče skrivnosti oče in sam odhiti v nasprotno smer. "Kdo gre prvi?" takoj, ko se koraki oddaljijo vpraša Lena in pogleda vse zbrane. "Mama peče jajca, kdo jih bo pojedel, jaz ne!" kar iz nenada zakliče Ažbe in počepne. Zadnja ostane Ema, ki opazuje skrivnostno svetlobo. "Ti si prva!" ostali trije za kličejo hkrati in vanjo zapičijo pogled. "Ugh, saj vem, da sem najpogumnejša..." jim pove in stopi naprej. Tiho korakajo po predoru in poslušajo kapljice vode dokler šumenja ne prekrije glasnejši zvok. "Anže, ali ti spet kruli v želodcu?" upajoče vpraša Lena. "Noup, to nisem jaz... Je kateri od vas?" rahlo prestrašen pove Anže. Vsi v en glas povedo, da ne in se stisnejo v majhno gručo.
"Pa smo se le spet srečali...." reče raskajoč glas. Pred njimi se pojavi babična dvojčica in jih zlobno premeri s pogledom. Četvorka urno steče proti loputi, ki jo imajo že na dosegu roke. "Zdaj smo ubežali, a naslednjič ne bomo imeli sreče." zasoplo izdavi Ažbe. Ostali trije mu prikimajo in s skupnimi močmi odprejo loputo. Zagledajo praznično sobo polno malih škratov z zelenimi kapami in majhnimi čeveljčki. Do njih pristopi po izgledu najstarejši in jim pokima." Simon sem." reče in jim pomignem naj mu sledijo. Lena, Ema, Ažbe in Anže se presenečeno spogledajo a ne ugovarjajo. "Kar bo pa bo." Za šepeta Ažbe. "Jup, gremo usodi naproti!" mu razburjeno odvrne Ema in sledi majhnemu plačku, do širokih lesenih stopnic.
***