Nekega sneženga dne sem zrla v okno snežinke so padale druga za drugo in bilo je prečudovito.Mimo je priletel modri ptiček ki je vkljunčku držal pisemce na njem je pisalo SREČNO 2025 na listu pa je bil narisan metor.

Zbudila sem se in odhitela do okna uzrla sem snežinke, ki so padale na že zasnežena tla. Toplo sem se oblekla in stekla ven. Pri zasneženem drevesu sem zagledala ptička, bil je moder. Nezavesten je ležal na snežni odeji. Odnesla sem ga v hišo kjer se je pogrel in nahranila sem ga. Po nekaj dneh si je opomogel. Ker je bil ptiček čaroben, je zvečer pred mene priletel komet. Ptiček mi je pomežiknil in jaz sem si zaželela eno željo. In kaj je bila ta želja? Da bi snežilo, jasno!

gledala sem skozi okno, kako so debele snežinke padale na strehe hiš. za druge je bil popolnoma navaden dan, zame pa ne. slonela sem na svoji okenski polici, ter žalostno premišljevala. mislila sem, da me ima rad. da je ta ljubezen končno prava. pa sem se očitno motila. njega sem včeraj na zabavi videla, kako je poljubil tisto... ah, ne bom prebolela. objel jo je in poljubil. ni vedel, da gledam. ko sem videla to, sem samo stekla. na okensko polico je priletel majhen ptiček, ki me je predramil iz razmišljanja. v kljunčku je držal listek. vzela sem ga v roke. pisalo je:
*i*živijo! če ti bo ptičel prinesel sporočilo, vedi, da me je poljubila ona. toda... jaz sem bil pijan. sram me je, da sem se spustil v to. vem, da mi ne boš odpustila, zato grem iz tega sveta. ko bo na zemljo pred tvojo hišo priletel komet, boš vedela, da me ni več na svetu. zbogom, vedno sem te in te bom ljubil.*i*
na zemljo pred hišo je padel komet. z njim pa ni bila uničena le mamina gredica. bila sem uničena tudi jaz.


kk pa izbiraš zmagovalce? samo zanima me:hugging:

Ko sem se zbudila, je nežno snežilo in kosmi belega blaga so naletavali na že tako debelo snežno odejo. Zdrsnila sem iz postelje in navlekla nase oblačila. To je bila bolj kot kakšna želja že navada. Vsakič ko sneži grem ven. V resnici si ne želim tega, a navade so navade. Moja dva bratca sta že zunaj in neutrudno valita gromozanske kepe za snežaka. Ko ju vidim, kako se z drobnimi ročicami upirata v kepo, da bi se kam premaknila, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila. Verjetno sem pri svojih letih že prestara za delanje snežaka, ampak jima vseeno pomagam. Ko snežak stoji, mu nadenemo kapo s cofom, (ki je bila včasih očkova in jo zmeraj uporabimo za snežaka), pisan šal, ki smo ga dobili za božič, paličice za roke, črne gumbe za oči in prešit nasmeh in še korenček, ki ga imamo v shrambi še od jeseni. Ko takole pogledam snežaka, se mi zdi, da se mi odsev v črnig gumbih smehlja. Kot bi bil tisti nasmeh resničen. Drobna modra ptičica prileti iz bukove veje na njegov nos. Malo kljuva v korenček, nato pa vtakne glavo pot perut in nežno zadrema. Tudi jaz bi šla počivat, toda moja bratca me začneta kepati in v trenutku ali dveh imam za ovratnikom in pod majico sneg. Še naprej me kepata, jaz pa se jima izumikam in poskusim ne vreščati, da ne bi zbudila modre ptičke, ki je še vedno zaspano čepela na korenčku. Moja bratca me za trenutek nehata kepati in že se začnem obračati, ko zagedam kepo, ki poleti mimo mojega levega ušesa naravnost v snežakov trebuh. Ves snežak se bi začel podirati, če ga ne bi v zadnjem trenutku podprla od zadaj. Številne kepe letijo proti meni in snežaku, toda večina jih zgreši. Vpijem bratcema naj nehata in vedem se zares čudno. Kot bi me prizadelo, če bi kdo ranil snežaka in ptičico, ki prestrašeno spremlja vse z konca korenčka. Kot bi kepe bolele mene in ne njiju. Pa kaj mi je? Je kriv snežakov nasmeh? Ki me je tako toplo vabil, naj se mu pridružim? Naslednja kepa zadane korenček in preden se zavem, spustim snežaka in pohitim k ptičici, ki jo je moj bratec Tim zadel s kepo. Bratca naženem v hišo in se zdiram na njiju. Preden tudi sama vstopim v hišo, namenim še zadnji dolg pogled napol podrtemu snežaku, nato pa vstopim.
Poiščem najbljižjo kartonasto škatlo, vanjo naredim nekaj lukenj in jo pustim na stopnicah, vanjo pa vtaknem modro drobno ptičko, ki pretreseno in prestrašeno čivka. Slečem smučarske hlače in bundo ter stečem po stopnicah v dnevno sobo. Škatlo poberem in jo stiskam pod pazduho, dokler nisem na topli peči. Bratca sta verjetno v svojih sobah. Previdno in počasi pokukamv škatlo in jo odprem. Ptičica še naprej čivka in po kratkem pregledu opazim, da je njeno levo krilo obrnjeno drugače od desnega. Ne preostane mi nič drugega, kot da jo čuvam, dokler se mama ne vrne iz službe.
Slonim na okenski polici in opazujem številne zvezde, ki se razprostirajo čez temno nebo. Ptička se je malce pomirila in sedi v škatli. Tudi ona gleda gor v noč. Nenadoa pa mimo zvezde severnice šine utrinek. Ko ga pogledam si brž zaželim, da bi bila ptička bolje, in da lahko popravimo snežaka naslednje jutro. Upam, da se mi želja uresniči!
__________________________________________
Upam,da še nisem prepozna in da ni predolgo...
Res ful lovam slikco!!!
Tajči

zbudilo me je civkanje ptickov. najprej sem se za cudila saj je zima in pticki so ja v toplejsih krajih kaj je zdaj to? skocila sem iz postelje in odprla svoje okno. vame je pihnil mrzel zimski zrak in za sabo pustil zaroseno okno. kar stresla sem se od mraza ampak se nisem pustila zmotiti mrazu zato sem pogledala v zasnezeno zimsko jutro in na hisici ki sva jo naredile z sestrico zagledala nekaj tako cudovitega da sem kar obnemela.to ni mogoce a mar sanjam. ne to niso sanje. zunaj je na hisici sedel precudovit majhen moder pticek. hitro a potiho da ga ne bi prestrasila sem zaprla okno se toplo oblekla in odhitela na vrt. zunaj je bilo kot v pravljici oci so me zapekle od vse beline. nekaj casa sem stala in razmisljala ampak me je potem ze spet zbudilo civkanje. stekla sem do hisice in si poblize ogledala pticka. tako lepe zivalce se nisem videla. zdel se je tak kot ce ne bi bil iz nasega planeta.pocasi sem se mu priblizala in roko stegnila proti njemu in ni odletel! nezno sem ga prijela in ga odnesla v naso hiso. dala sem mu piti in nekaj za pojesti. opazovala sem ga in pogleda nisem mogla odtrgati od njega. tako je cas mineval zunaj pa se je vse bolj oblacilo. ko sem pogledala ven sem presenecena ugotovila da zunaj snezi. in to ne malo ampak zares mocno. pravi snezni metez! nekaj casa sem gledala vrtincenje majhnih in velikih snezink nato pa sem pogled obrnila k temu cudu ki mu pravimo ptic. in ravno ko sem pogled odvrnila od okna se je zunaj nekaj zaiskrilo in mocno pocilo. tako sem s ustrasila da sem kar poskocila pticek pa se sploh ni ganil. hitro sem stekla do okna in na nebu zagledala komet! komet je letel vse blize nam jaz pa sem mislila da bo poletel v hiso. ampak ni tik pred hiso se je ustavil in se razprl. ven je skocil... ne cakaj to ne more biti res. ali pac? no ven je skocil majhen moder pticek ravno tak kot tisti ki sem ga imela v hisi in me je zjutraj zbudil. pomela sem si oci in se zastrmela se v eno mjhno cudo. potem pa se je komet zaprl in poletel nazaj. snezni metez pa se je okrepil. hitro sem stopila ven in prijela se enega modrega pticka. ko sem ga odnesla noter in ga odlozila poleg drugega sta se spogledala in v njunih majhnih ockah sem zagledala neizmerno sreco. tako me je pogrelo pri srcu da snezni metez zunaj sploh ni vec bil pomemben.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
evo to je to upam da se nisem prepozna:blush::blush:
lp mali:upside_down:

močno je snežilo in nek moder pticek je letel zelo hitro letel zato se je spremenil v asteroid

Videla sem ptičko, ki se je namakala v sneženi odeji in lovila snežinke. Zelo sevje zabavala. In všeč ji je bilo. Igrala sej z sosedovo mačko in se imela fajn. Enkrat pa je z drevesa nanjo padla velika ledena smežna kepa. Ni je bolelo. Tako je izumila kepanje. In zato obstajajajo kepe in igra kepanje. Zato se lahko zahvalimo ptičici drevesu in sosedovi mački.