Gaja Filač: Rada ustvarjam nove svetove

Gaja Filač je začela igrati že pri petnajstih letih, danes je zaposlena v mariborski Drami SNG. Dobro jo poznate kot sovoditeljico TV-oddaje Krompir, morda pa tudi kot Laro v seriji Skrito v raju. Vedno je bila vestna punca, nikoli ni delala problemov, kot nam je povedala. Zavedala se je namreč, da mora šola vedno »štimati«, če se želiš ukvarjati s svojimi hobiji.

Že v gimnaziji si začela nastopati. Kdaj si prvič stopila pred kamere in kako je prišlo do tega?

Pred kamero sem prvič zares stopila, ko sem bila stara 15 let. Dobila sem namreč glavno dekliško vlogo v celovečernem mladinskem filmu Rdeča raketa. Za vlogo me je kontaktiral režiser in me povabil na avdicijo, ki sem jo, očitno, dobro opravila. 

Kako pa so se na tvoje veselje do igre odzvali sošolci in prijatelji?

Malo mešano na žaru. (smeh) Nekateri so bili zelo veseli zame, drugi malo nevoščljivi, tretjim pa je bilo vseeno. Najožji prijatelji pa so bili name zelo ponosni, saj so vedeli, da so me igralske vode zanimale že nekaj časa, in vsem se je zdelo blazno »kul«, da bom snemala profesionalni film. (smeh)

Ali je zaradi snemanj in nastopov trpel učni uspeh?

Nikoli. Vedno sem bila vestna punca, nikoli nisem delala problemov. Zavedala sem se, da mora šola vedno »štimati«, če sem se želela ukvarjati s svojimi hobiji. 

Kaj vse si še počela – morda plesala, obiskovala glasbeno šolo, bila tabornica …?

Dolgo časa je bil moja velika ljubezen ples. Kratek čas sem plesala jazz balet, daljši pa hip-hop. Nekaj časa sem mislila, da bom imela kariero plesalke. Končala sem tudi nižjo glasbeno šolo klavirja. Ves čas pa sem bila zagrizena športnica, v nekem trenutku v puberteti skoraj fanatična. 

V enem od intervjujev sem prebrala, da si bila vase zaprta najstnica. Kaj je temu botrovalo?

Ko sem bila mlajša, sem bila zelo negotova. Imela sem slabo samopodobo, ampak začuda dobro samozavest. Znala sem se pretvarjati, da se počutim dobro, da sem pozitivna in komunikativna, ker sem si vedno želela, da se vsi okoli mene počutijo dobro. To me je pripeljalo do tega, da sem bila, ko sem bila sama, zelo utrujena in naveličana socialnih interakcij, zato sem se začela obdajati s samoto. Odnosi so me začeli utrujati. Drastično se je zmanjšal krog mojih prijateljev, ker se z nikomer nisem počutila prijetno. Mislim, da je vzrok za tako obnašanje in delovanje to, da so se mi v otroštvu dogajale takšne in drugačne situacije, ki jih nisem dobro razumela in ki so me prizadele. In zavoljo tega, da ne bi sama povzročala še več težav, sem svoje počutje vedno potiskala v ozadje in vedno skrbela za prijetno počutje vseh okoli sebe. Ugajala sem in izpolnjevala pričakovanja. In tako zares zelo dolgo nisem vedela, kdo v resnici sploh sem. Kar me je kasneje, v najstniških letih, pripeljalo do krize identitete. 

Poiskala si pomoč terapevta. Ali ga še vedno obiskuješ? Kako ti pomaga?

Še vedno ga obiskujem in menim, da je to najboljša naložba, ki sem jo naredila v zadnjem času. Mislim, da pomaga že samo dejstvo, da sem slišana. Da je enkrat na teden nekdo tam zame, da me posluša, da me sprejema, ne glede na to, kaj rečem, ne glede na to, kako se počutim. Ni se mi treba delati, da sem nekaj, kar nisem. Lahko povem vse in me nihče ne bo sodil. Seveda pa mi terapevtka tudi pomaga, da razloge za določene vzorce v mojem življenju, ki me motijo in ki jih ne razumem, osmišljuje, jih povezuje s stanji v otroštvu. In ko enkrat narediš povezavo in ozavestiš, zakaj je nekaj tako, kot je, je veliko lažje to v življenju spustiti in iti naprej. 

Kako se spominjaš študija igre na akademiji? Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto …

Študij je bil zame prijeten in nanj imam lepe spomine, se pa ne bi nikoli vrnila v ta čas. (smeh) Ne spomnim se drugih anekdot, lahko pa povem, da sem zelo počaščena, da nas je dva meseca pred svojo smrtjo mentoriral Jernej Šugman. Tako sem lahko vsaj za drobec okusila, kako velik človek je bil.

Kaj trenutno počneš?

Trenutno sem za eno leto zaposlena v SNG Drama Maribor, kjer snujemo otroško predstavo »Janko in Metka«, pripravljam se na prihajajoči študij Jančarjevega romana »In ljubezen tudi«, snemam oddajo »Krompir« in pišem magistrsko nalogo. 

Ali ti je bližje voditi oddajo Krompir ali nastopati v Skrito v raju?

Bolj domače mi je igrati v Skrito v raju, a vodenje oddaje Krompir je svojevrsten izziv, ki se mu ne bi niti slučajno odpovedala. 

Tvoje ustvarjanje je res raznovrstno – v čem pa je največji čar igranja na odrskih deskah? Aplavz po zaključku predstave?

Včasih sem igrala predstave za aplavz, zadnje čase ne več. Gledališko predstavo dojemam drugače kot nekoč – včasih sem razmišljala, da gledališče obstaja za gledalce, danes pa mislim, da so gledalci samo obiskovalci naše kreativne gledališke tvorbe. Mi jih povabimo, da so del tega procesa, ki je na nek način svet in zelo občutljiv. Največji čar tako vidim v tem, da ustvarjam zgodbe. Da likom dajem življenja. In da kreiram nove svetove. A ni to ogromen privilegij? 

Kako sodeluješ z režiserji? Imaš najljubšega?

Uf, mislim, da bi mi lahko nadeli izraz »problematična« igralka, večina režiserjev, s katerimi delam, pa gre tudi meni na živce. (smeh) S tem ne mislim ničesar dramatičnega; ko sem v kreativnem procesu, sem zelo ognjevita in zahtevna. Postavljam ogromno vprašanj, velikokrat nisem zadovoljna z napotki, če mi niso razloženi tako, da jih razumem, zaradi česar grem lahko kdaj komu na živce ali pa kdo od ustvarjalcev to dojame kot osebni napad na svojo režisersko avtoriteto. Med ustvarjalnim procesom tako včasih prihaja do napetosti, ki pa se po premieri sprostijo in se spet vsi dobro razumemo. Težko srečaš ljudi, s katerimi si res do konca kompatibilen v tem poklicu. Ampak mislim, da so nestrinjanja pomemben del tega poklica; kažejo na to, da mislimo s svojo glavo in da nam je mar. In mislim, da prav nestrinjanja lahko pripeljejo do kvalitetnega končnega produkta. Prevpraševanje, komuniciranje in razmišljanje so zelo pomembne komponente tudi v ustvarjalnih procesih.

In soigralci? Ali med vami prihaja tudi do nesoglasij?

Seveda. V gledališču (in konec koncev tudi na filmu in na televiziji) se ukvarjaš z zelo občutljivo kreativno gmoto, ki jo skupaj počasi oblikuješ v nekaj, čemur se reče predstava. Gre za zelo oseben in ranljiv proces, kjer se zlahka med sabo postavimo v položaje, ki zbudijo nesoglasja. 

Ali imaš kakšno posebno metodo učenja besedila? Se zgodi, da ga kdaj nenadoma pozabiš?

Čisto vsakič, preden grem na oder, me je strah, da bom nenadoma pozabila tekst. Čisto vsakič. Če mi verjamete ali pa ne. (smeh) Ampak se mi to še nikoli ni zgodilo. Trkam na les. Kar se tiče metode učenja – imam svojo metodo, ja. Ampak mislim, da nima smisla, da jo delim, ker vsakemu človeka ustreza neka njegova specifična metoda. Pomembno je, da raziskuješ, kaj je ZATE optimalno. Zame sta recimo pomembna zgodnji začetek učenja teksta in repeticija. 

Kako pa je tvoje zasebno življenje prepleteno z delovnimi obveznostmi? Pogosto hodiš v gledališče ali na druge dogodke? 

Trudim se, sploh zdaj, ko sem zaposlena v gledališču, da sta zasebno in poslovno življenje čim bolj ločena. Kar je zame precej težko. Dolgo časa sem bila na svobodi in kot svobodnjakinja sem se navadila, da sem ves čas v pripravljenosti, če pride mimo kakšna priložnost. Ugotovila sem, da ne znam imeti prostega časa. Da ne znam »delati nič«. Zato se zdaj počasi navajam na to, ker se mi zdi počitek zelo pomembna zadeva. Žal v gledališče in na družabne dogodke trenutno ne zahajam veliko, ampak se ne sekiram, ker mislim, da bo prišel čas tudi za to.

Najljubši film …

Victoria (2015) in The Tribe (2014).

Katero knjigo trenutno bereš?

Trenutno končujem branje Murakamijeve knjige »O čem govorim, ko govorim o teku« in začenjam Jančarjev roman »In ljubezen tudi«.

Načrti za prihodnost. Ali te zanima tudi kariera v tujini? 

Načrti za prihodnost: magistrirati, videti, kaj mi bo prinesla enoletna zaposlitev v Mariboru, biti odprta za čim več kreativnih projektov, čim več potovati in uživati v življenju. Zanima me tudi kariera v tujini, a za to še ni prišel pravi čas.