(28. marec – Zvečer) – Lov

Dim cigarete se je vrtinčil v zraku kot duhovi preteklosti, ki so me zdaj lovili. Sedela sem na razpokanem robniku pred pogoriščem. Vse je bilo tiho, razen šelestenja pepela in pokanja ožganih desk. Ogenj je bil požrl večino šole, vendar v meni ni bilo nobene olajšave.Samo prazen mir, ki je visel nad menoj kot težek plašč.
Potegnila sem dim globoko vase. Bil je grenak, prav tak kot jaz.
In potem... zaslišim sirene. Modre in rdeče luči so prebile temo. Vozila so se pripeljala kot plenilci na vonj krvi. Policija. Reševalci. Morda celo mediji. Zdaj so vedeli, da sem morilka. Da nisem samo ena od žrtev. Da sem jaz bila požar. Jaz sem bila pekel.
Stopila sem čez rob pločnika in vrgla cigareto na tla. Pohodila sem jo s peto in se obrnila, da bi šla.
"Ampak kam greš zdaj, Leanee?"
Bil je znan glas.
Obrnila sem se in zagledala... Betty.
Stala je nekaj metrov stran, roke prekrižane, obraz napol v senci. Njene oči so bile polne strahu, a tudi odločnosti.
"Ne približuj se mi! Svarim te!"
Sem zarenčala, ko sem se rahlo nagnila naprej, kot zver.
"Še vedno lahko odnehaš. Vem, da te je nekaj zlomilo. Ampak to še nisi ti. Ne tista ti, ki sem jo poznala."
Je rekla Betty.
"To ti misliš."
Sem rekla in naredila nekaj korakov nazaj. "Ti ne veš, kaj sem postala.
Kdo sem, kaj počnem in zakaj!"
Za njenim hrbtom sem jih zagledala. Premikali so se hitro, oboroženi, pripravljeni. Iskali so me. In zdaj sem jih videla jaz in oni bodo kmalu mene.
Pogledala sem Betty še enkrat. Vem, da si je želela, da ostanem. Da se predam. Da znova postanem človeška. Ampak jaz nisem več tista punca iz zadnje klopi.
Postala sem živčna razvalina.
Zadnjič sem vdihnila dim in rekla:
"Adijo, Betty."
In stekla. V temo. V mesto. V neznano.
************
Tekla sem skozi temne ulice kot da me lovi lastna senca. Vsak korak, vsak vdih, vsak zvok v daljavi je bil kot rez v moji glavi. Šepetanje v mojem umu je postajalo glasnejše. Ne več moj glas. Ampak mnogi.
Stene okoli mene so se zdele žive. Utripale so. Nisem več vedela, kje se konča resničnost in začne norost. Ob vsakem odsevu v izložbi sem videla svojo podobo; ne več dekleta. Pošast.
S krvavimi rokami in očmi brez dna.
Zavila sem v stransko ulico in se sesedla ob smetnjak. V prsih mi je razbijalo srce, a ne od strahu. Od poželenja. Po nadzoru. Po igri. Po... uničenju.
"Ampak zakaj, Leanee?" Glas v moji glavi. Ni bil več moj. Bil je... Liamov? Mayin? Bettyin? "Zakaj si nas pustila?" "Zakaj si nas ubila?" "Zakaj si zbežala?"
Prijela sem glavo z obema rokama in se zasmejala tako počasi, noro, votlo. Kje sem? Kdo sem? Ali še diham? Ali sploh še obstajam?
Sem se spraševala.
"Ustavi me, če zmoreš…"
Sem šepnila, cela histerična.
Nad sabo sem zagledala rdečo varnostno luč, ki je utripala. V ritmu mojega razpada. Svetloba. Senca. Svetloba. Senca. Kot srčni utrip pekla.
In takrat... sem zaslišala korake. Pravi koraki. Hitri. Zbrani. Zasopli.
Začela sem teči. Brez cilja. Samo stran.
Za menoj je nekdo zavpil moje ime.
"Leanee!!!"
Betty je bila to.
In prvič… sem oklevala.
Obrnila sem se. Za sekundo. Na robu teme.
Ona me je videla.
In jaz sem vedela...
Zdaj me res ne bodo več pustili pri miru.
*************
"Betty!"
Sem zašepetala v temo.
"Kaj hočeš od mene? Pusti me na miru."
"Ne morem."
Je rekla, njen glas je bil trd.
"Ne morem te pustiti, Leanee. To ni konec. Lahko se ustaviš. Vse je še mogoče."
"Ne vem, kaj hočeš. Ne vem, kaj bi ti sploh lahko pomagal." Zasmejala sem se, a ni bilo smeha v mojem glasu. "
Nisem več tista punca. Nisem več tista, ki bi jo lahko rešila."
"Seveda si."
Je odgovorila Betty.
"Vem, da si. Vem, da lahko najdeš pot ven. Če se vrneš, ne boš več sama."
Njene besede so se naletele vame kot val. Pokušala sem se znebiti tega občutka, vendar sem vedela, da me bo preganjal. Betty ni imela več moči, da bi me rešila. Vedela sem, da sem prešla mejo, ko se nisem mogla več vrniti.
"Betty ne morm te več poslušat!
Boš pa se ti ena izmed mojih žrtev!"
Sem rekla, a preden bi iz žepa izvlekla nož sem padla skupaj po tleh.
_____________
Malo daljsi del.
Šele zacetek je to veste?
O ja mal je že psihoticno<33