Sedela sem na belem, neudobnem stolu v čakalnici. Tresla sem se. Bilo me je strah. In to zelo. Na drugem koncu hodnika sem zaslišala krčevit jok, ki me je prisilil, da sem se obrnila. Za mano sta stali visoka postavna ženska z oranžnimi lasmi spetimi v neurejen visok čop, poleg nje pa majhna punčka, verjetno njena hčerka. Mama je krčevito jokala, stiskala deklico k sebi kot, da je ne bi želela nikoli več izpustiti in si nekaj mrmrala. V očeh so me zapekle solze usmiljenja. Izvidi, ki sta jih dobili verjetno niso bili najboljši.
Telefon v mojem žepu je zacingljal. In nato še enkrat. In še enkrat. In še najmanj desetkrat. Verjetno je bila mami. Pravzaprav vem, da je bila mami. Verjetno jo je zanimalo, če sem že dobila izvide in, da ju z očetom blazno skrbi. Pomislila sem, da bi pogledala a sem se zadržala. Ne zdaj. Ne potrebujem živčnih sporočil, ki kar prekipevajo zaradi straha tistega, ki jih je pisal.
S palcem sem drsala po robu stola in se delala, da nisem opazila kako se tresem. Umiri se Chloe. Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. Vse bo v redu. *i*Ampak ali bo res?*i* Se je vame zagrizlo vprašanje na katerega sem si želela odgovoriti. A si nisem mogla.
Nenadoma se mi je sunkovito zavrtelo, tako, da nisem videla ničesar pred sabo. Nekaj sekund sem potrebovala, da se je moj vid spet izostril in da je vrtoglavica ponehala. Zadnje čase se mi to pogosto dogaja.
Vrata ambulante so se odprla in ven je stopila zdravnica s temnimi lasmi spetimi v figo. V roki je držala šop listov. Najverjetneje izvidov. S strahom sem ugotovila, da je od teh listov odvisen preostanek mojega življenja. In ta misel ni bila najbolj navdihujoča.
"Chloe Warmton?"
Pognala sem se s stola, si pogladila krilo in prikimala.
"Ja.Tukaj."
Zdravnica se mi je prijazno nasmehnila, a iz njenega obraza nisem mogla zaznati ničesar več.
"Bi stopili z mano?"
Prikimala sem, si želela še kaj reči a so besede obtičale na mojem jeziku.
Sledila sem ji v ambulanto.
"Sedi, Chloe."
Pokazala je na stol, ki je stal poleg pisalne mize, a sem odkimala.
"Hvala, a raje bi stala."
Sem rekla živčno in se prestopila.
"Prav," je prikimala, sedla in iz šopa listov potegnila točno enega in ga še enkrat preletela. "Torej... imam dobro in slabo novico," pogled sm dvignila iz tal. Kaj naj bi to pomenilo? "Dobra novica je ta, da se rak ni preveč razširil. Imamo ga pod nadzorom in za zdaj ne predstavlja neke velike nevarnosti."
Moje oči so se zasvetile. Pa... to je odlično! Ni več raka... Ni več raka... Ni več raka...
"A imava še nekoliko slabšo novico... Najprej bi te rada vprašala če si v zadnjem času začutila kakšne vrtoglavice ali kaj podobnega?"
Hotela sem že odkimati a sem se spomnila trenutka pred desetimi minutami. Moje vrtoglavice... In nato še številnih trenutkov, ko se mi je prav tako vrtelo, pred tem.
Šibko sem prikimala.
"Ja. Zadnje čase se mi pogosto vrti. Mislila sem, da je to samo navadna migrena..."
"Ne," je odkimala zdravnica s šibkim in žalostnim nasmeškom na obrazu. "Chloe... Česa podobnega pravzaprav še nisem videla. A posvetovala sem se z zdravnikom iz Amerike, ki je prav posebno specializiran za številne vrste tumorjev... in..."
Ne. Počakajte. Tumorjev?
"Oprostite. Ste rekli tumorjev?"
Sem izdavila tako kot bi spraševala, če je 1+1 res 2.
Zdravnica je prikimala.
"Ja, Chloe..." zdravnica je žalostno zavzdihnila in se zazrla v tla. Poznala sem take trike. Vsi zdravniki so čakali, da bodo povedali tisto glavno, žalostno stvar katere so se vsi bali. Mislijo, da bodo s tem olajšali bolečino a je samo še huje. Samo še huje je, ker veš, da je nekaj narobe s tabo le, da ti tega še niso povedali. Veš, da ne bo od naslednjega trenutka dalje nič več v redu. Če bi *i*bilo*i* vse v redu bi to povedali že zdavnaj saj bi si oddahnili še oni sami. Zdaj pa le čakajo... In čakajo... Prisežem, da sem se tako težko zadržala, da nisem izbruhnila in se začela dreti naj mi pove kaj je narobe z mano. Naj mi pove zakaj sploh še čakam.
"...po izvidih sledeč smo ti odkrili tumor... A česa podobnega -tako kot sem se že izrazila- še nismo videli..." svet se mi je kot stolp iz lego kock začel sesuvati. Ko pade ena kocka, padejo vse druge. Tako je bilo zdaj pri meni. Padla je ena in potem počasi še vse druge. V očeh so me žgale solze a ravno toliko premalo, da se niso izlile na plano. "Predstavljaj si, da v tvoji glavi vsake toliko izbruhne potres. Te potresi so vir tvoje vrtoglavice. Tako kot si rekla, se ti to ni zdelo nič hujšega. A -po naših predvidevanjih- naj bi vrtoglavice postajale vse močnejše, tumor pa vse večji. To bo vodilo do..."
"Počakajte."
Sem izdavila in moja kolena so nenadoma postala vsa mehkejša. Vrtelo se mi je. Že spet. Sesedla sem se na tla. V daljavi sem slišala krike zdravnice, ki so postali vse glasnejši. Spomnila sem se svojega prvega obiska v tem posebnem oddelku namenjenemu raku, pri šestih letih. Jaz sem sedela točno na tem stolu, ki mi ga je prej ponujala zdravnica, mami pa se je tresla ob meni. Mogoče ravno zaradi tega nisem želela sesti. Takrat, ko sem sedla sem imela nesrečo. Odkrili so mi raka. Raka na pljučih. Mogoče sem mislila, da če tokrat ne bom sedla bo vse v redu. Mi mogoče ne bodo pripisali ničesar smrtonosnega tako kot takrat. Od tistega obiska pri šestih letih se je moje življenje spremenilo. Vse je temeljilo le še na raznih kemoterapijah, zdravljenjih, obiskih raznih najboljših bolnic in vsega ostalega kar pride zraven. Od tistega obiska naprej se mi je sesulo življenje. Od tistega stola na katerega sem sedla je šlo vse samo na huje. Mogoče sem mislila, da se bom z obiskom stola izognila vsej nesreči, ki me lahko doleti. Kar je bilo neumno, priznam.
Oči so se mi počasi začele zapirati in vsi kriki od zdravnice so utihnili.
Ostala sem le jaz in nadležne misli v mojih možganih.
*i*Bolana sem.*i*
*i*Tumor imam.*i*
*i*Vse je narobe.*i*
*i*Vse bo narobe.*i*
*i*Niti prekleti stol na katerega nisem sedla me ne bo rešil.*i*
-----
o. moj. bog:sob::sob::sob: jss se zmer ne morem verjet da mi je to zares ratal:sob: gays js ne vem iz kje je to prslo ampak sm usen tok tok tok ponosna nase:sob: iskreno mi je slo mal na jok k sm tole pisala ampak zdej k sm konc in berem za sabo, prsezmm... prsezm da sm tok ponosna da mi je ratall kej tazga napisat:sob::heart: hvala usem ce boste komentirali to, res ogromno bi mi pomenill, povejte tut v cem bi se lahko izboljsala, skratka use:heart:
pa ce bi kdoo radd da ga obveščam kr napiste<33
hvala da ste prebral to, heh:heart:
rada vass mamm<3
~vasaa rapoo