*b* Zarif pred 6 obrati sončevega cikla *b*

»Erevan umiri Ashari preblizu sva že.«
»Daj daj Khadur, saj veš, da se bova še pravočasno ustavila preden naju bodo videli, menda ne boš hodil cele poti do tja.« Zarif Erevanu nameri strog pogled, a nasmeh na prijateljevem obrazu ga omehča.
»Dobro še dve milji, potem pa sfingi morata proč, saj poznaš pravila kodeksa Erevan,« reče, »In kolikokrat sem ti že rekel, da me kliči Zarif, dobro veš, da Khadur ne mara, da me kličeš z njegovim rojstnim imenom,« prhne in pogladi Khadurja po veličastni košati grivi, ki se zlato blešči na soncu. Erevan se nasmehne s kotičkom ust in ga premeri od nog do glave.
»Dobro Zarif Khadur, če zmagaš, prisežem, da te ne bom več klical tako!« zavpije in zgrabi Asharine ustnjene uzde. »Ampak ne boš zmagal!« zavpije iz peščenega oblaka, ki ga velike Asharine šape puščajo za sabo. Zarif se zasmeje in še on sunkovito potegne za Khadurjeve uzde. Ta takoj razume ukaz in se požene v dir za Asharo, ki že izginja za sipino nekaj sto metrov pred njima.
»Prehitiva ju Khadur,« pomisli Zarif in se z nogami oklene njegovega žilavega telesa, ki se ritmično premika pod njegovo težo. Zarif skorajda čuti pesek, ki drsi mimo Khadurjevih svilenih šap in njegove kremplje, ki se odrivajo od podlage in ga poganjajo naprej. »Misliš, prehiti ju Khadur.« Prhne svinga pod njim. »Če prav čutim ti samo sediš na meni,« sarkastično pripomni in pospeši.

Ko sta že na polovici peščene sipine pod katero leži je Zarifova vas, Zarif zadovoljno opazi, da sta se Ashari in Erevanu približala že za kakih petdeset metrov. Ve, da ju bo samo še ovinek, ki leži pred njima in za katerim že izginja Erevan na ashari, ločil od zmage. Zato roko položi na Khadurjev vrat in s konicami prstov zatipa vdolbino. Zamiži in se osredotoči na energijo, ki jo ima, počasi jo izoblikuje in si jo zamisli v obliko velike prasketajoče srebrne krogle. Nato svoje misli preusmeri v konice prstov in čuti, kako se iz njih razširi toplota, ki se nato zlije z Khadurjevo kožo. Telo pod njim močno trzne in Zarif začuti, kako Khadur dobi več moči v šapah in pospeši. Zdaj že naravnost drvita v ovinek.

Naenkrat pa se pred njima znade Ashari, ki prikovana na mestu stoji pred njima. Khadur zarjovi in šape zakoplje v pesek, da bi se ustavil, a ker je prevelik, se delno zaleti v Asharo. Zarif izgubi prijem in zdrsne z njegovega hrbta. Čuti boleč sunek, ki se mu razšitri skozi celo telo, ko pristane na tleh.
»Zarif.«
»Zarif!«
Zarif se ozre navzgor in se zazre v Erevanove panične oči. Nebo nad njim je sivo.
Dvigne pogled in skoči na noge. Iz njegove vasi, ki leži pod njima, se vali črn gost dim. Iz hiš sikajo plameni.
Zasliši kričanje.
Spogleda se z Erevanom in obema se v mislih pojavi ista beseda.
Bastetesh.
Zarif iz nožnice potegne ukrivljeno bodalo, nato pa skoči na Khadurja, ki se se strese in iztegne kremplje. Erevan, ki stoji takoj za njim, naredi enako in se povzpne na Asharo, ki se nemirno prestopa na mestu.
»SALILAAAH!« zarjove Zarif in se na Khadurjevem hrbtu požene v dir navzdol po sipini.







*b* Salilah *b*

Še nekaj metrov in prišla bom do vrha sipine. Za njo že vidim svetlobo, ki pravzaprav kar žari skozi temo noči, ki me obdaja. To pomeni, da sem prišla na cilj. Uspelo mi je, dejansko mi je uspelo. Preživela sem pot, kar je, ker sem to jaz, naravnost čudovito. Živčno se nasmehnem in si popravim trak lanene malhe, ki mi stalno drsi z ramena. V njo sem na hitrico stlačila vse svoje imetje, dve čisti obleki brez rokavov, hrano, meh z vodo, v krpe zavit ovij, ki mi ga je podaril Zarif in njegovo preprosto bronasto broško v katero je vtisnjena drobna strupena puščavska roža Merut s tremi izbočenimi lističi, ki jih kdaj pa kdaj nevede pogladim s konicami prstov.

Ah zdaj ko premišljujem o domu sem se spet spomnila na Zarifa. Na tisti trenutek, ko mi je izročil ovoj, se je v njegovih očeh zrcalila nemoč, skrb in bes, najbrž je mislil, da bi namesto mene moral on prevzeti vso odgovornost na svoja pleča, da bi me zaščitil, kot je to počel vsa ta dolga leta pred nesrečo.

Ko sem se končno iztrgala iz njegovega močnega objema, mi je zadnjo sekundo neodločno v roko stisnil amulet. Zgledal je, kot da še sam ni prepričan ali mi ga lahko zaupa. »Tudi v majhni rožici se skriva strup,« je dejal in me z zdravo roko pobožal po licu.
Mislim, da je s tem kar je rekel mislil predvsem name, ne samo na rožo.
Nato sem se mu končno iztrgala iz objema in ga pustilasamega na prašnem dvorišču, opirajočega se na palico, ki služi kot nadomestek njegove noge. Mislim, da sem ga takrat prvič videla jokati, če lahko solzi, ki si utre pot po prašnem licu rečemo jok. Jaz nisem jokala in na to sem ponosna. Če bi jokala bi mu s tem pokazala svojo nemoč, šibkost in Zarif me nikoli ne bi pustil sem. Nežno pogladim hladne kovinske lističe, ki se rdeče svetijo in poskušam zbrati pogum. Še zadnjič se ozrem v smer od koder sem prišla, nekaj metrov pod mano ležijo naokoli raztresene skale in nekaj posušenega rastlinja, drugače pa moje celotno vidno polje zavzemata pesek in črno nebo posuto z lesketajočimi zvezdami. Pokrajina je monotona in se že nekaj dni moje poti ne spreminja. Kamorkoli pogledaš, vidiš le pesek, pesek in še več peska. Vsake toliko kakšno suho grmičevje ali raztresene skale, kot so te pod mano, nič več.
Odtrgam pogled od smeri iz katere sem prišla, od doma, in se podam naprej.



Na še zmeraj toplem pesku, ki ga svež nočni zrak še ni ohladil, mi drsi in s težavo se premikam. Vsak korak je težji in počasnejši, sipina po kateri se vzpenjam pa postaja vse bolj strma. V glavi mi že nekaj dni kljuva. Dehidrirana sem, pomislim.
Ko se končno, že skoraj po vseh štirih, priplazim do skrajnega roba mi zdrsne in spet sem kakšen meter od cilja.
Poberem se in se zadihana postavim na noge, zdaj že jasno vidim mehko rumeno svetlobo tabornih ognjev za sipino.
Uspela sem.
Uspela sem.
»Zarif uspela sem!« skoraj kriknem.
Nato pa se tla pod mano rahlo zatresejo.
Spustim se in roko položim nanje. Prste zakopljem v premikajoči se pesek in obmirujem. Nekaj trenutkov je vse tiho in negibno.

Nato pa se pesek pred mano zavrtinči in dvigne.
»Še enkrat se vprašaj, si to res želiš?«
Me preseneti glasen zvok, ki prihaja iz nikoder. Veter, ki me je prej samo božal po obrazu, začne močneje pihati.
Kot prikovana obstanem na mestu.
»Kdo si?« kriknem v praznino noči in z rokami zamahnem pred sabo.
»Pokaži se!«
Pred mano se nato kar naenkrat v pesku začne oblikovati spirala, ki se vse hitreje in hitreje suče okoli svoje osi. Nato pred se boj zagledam obris bitja z bujno košato grivo, ki nepremično stoji pred mano in me z jantarnimi očmi premeri od glave do pet, v njih se nekaj zabliska. »Obrni se Salilah. Od tod ni več poti nazaj,« šepne in pri tem odpre gobec z velikimi belimi čekani.

Prestrašena kriknem in se panično začnem umikati stran od stvora. Naredim še en korak nazaj in izgubim ravnotežje. Padem po tleh. Začnem se kotaliti nižje v globino in z rokami, da bi se zadržala, zajemam pesek, ki pa mi polzi izpod prstov. Panično ga grabim, a oprijema ne najdem nikjer. Z veliko hitrostjo nato priletim ob nekaj trdega. Pred očmi se mi pojavijo temne pikice. Nato se mi pred oči priplazi črnina.




---------------------------------------------------------
Ok ljudje upam, da vam je všeč aja pa to NI moja zgodba ampak da vam razložim za vse tiste k še ne veste (drgač poglejte v moj kotiček) je od moje sestrične k je stara isto kot jaz in smo zlo povezani, zato mi je dala zgodbo za prebrat, ker pa misli, da je slaba (meni se zdi res dobra) tko da prosm da kej pokomentirate, da ji čisto na koncu pokažem, da je res dobra pisateljica in da ma potencial pa prosm ne hejt komentarjev

hvala

VAŠ JERO:wink: