Bila sem v tako globokem spancu, ko me naenkrat zbudi alarm. Alarm za klic v sili. Tudi vse tri se zbudijo. Hitro si nataknemo čevlje. Ravnateljica vkkjuči zbočnik in začne govoriti: "Vsi učenci in učenke, prosim, da mirno odidete do gkavnih vrat šole in tam poiščete svoj razred z učiteljem. Mirno!"
Vse štiri smo se v trenutku odrinile od tal in odprle vrata sobe. Vse je zakajeno. Kašljale smo in iskale pot do glavnih vrat šole. Takoj ko smo jih našlo smo stekle ven in poiskale naš razred. Po nekaj minutah, ko so prišli vsi, smo odšli na bližnje večje parkirišče za bloke. Dolgo, brez, da bi se pohovarjala s prijateljicami, sem strmela v gorečo stavbo. To je vendar nemohiče! Ravnokar sem sanjala, da je horela neka stavba. V njej je bila moja mama in se ni morala rešiti. Še dolgo gledam gorečo stavbo, nato me udri Lilly.
"Je kaj narobe?" me vpraša
Obrnem se in objamem Lil.
"Strah me je. Strah me je, d abom umrla, tako kot moja mama. In, da ne bom moralla več plesati." Lilly me še močneje stisne.
"Vse bo vredu. Verjemi."
------------
Po eni uri, smo že odšli nazaj v šolo. Učilnica za balet je bila uničena.
*i*"Kje bomo vadili? Nikjer na šoli ni več učilnic za balet."*i* Žalostno sem povesila glavo. Moje misli mi uhajajo. Preveč vse ga je.
Bližala se je noči n vsi smo šli spati prej, tudi dijaki višjih letnikov, ki radi ponočujejo.
------------
Spet je bil nov dan. Nov začetek. Novo poglavje. Zaspano sem se izvlekla iz postelje, ter odšla v koplanico. Z mrzlo vodo sem si osvežila obraz in že sem bila kot nova.
"Zbudite se!" sem se zadrla po sobi.
"Ah, Margot. Lao še, prosim." mi odgovori Harp.
"Vse bomo zamudile. Gremo!" Brez njihovega odgovora sem vzela oblačila in se oblekla. Na koncu sem na obraz dodala še malo korektoja, rdečila in maskare. V torbo sem si zmetala zvezke. Na koncu sem idšla še na stranišče. Ko sem odprla vrata kopalnice, so bile vse tri urejene in pripravljene za pouk. Vzela sem torbo in se odpravila do učilnice za slovenščino. Tam nas he že čakala učiteljica.
"Dobro jutro! Sedite." Pogledala je na kos papirja. "Učenci. Včeraj smo pisali spis in sem bidela, da nekateri ne uporabljate knjižnih besed. Zato bodo štirje učenci opisali svojo mamo. Uporabljati boste morali čim več nekjnižnih besed. Ostali vas bojo na konu popravili."
Upala sem, da me ne pokliče. Saj ni vedela, da mi je hudo ob misli ne mojo mamo, ampak sem res upala, da me ne pokliče.
"Margot? Boš ti začela."
"Am..Ja lahako..."
Zakaj sem rekla ja?
"No.. mo...moja mam... mama, je... bi... bla z-zlo do... doubra bal.. baler.. balerina. Kmalu pou tejm... je.. je.... um.... umrl... umrl.." Nisme morala izgovoriti besede. Čutila sem kako padam na tla, v nezavest in izgubljam moč. Nisem morala več...
----------
omgg jajajjaja:heart_eyes::sob:nov dell:sob::sob: