Iskreno nimam besed zate. Si najbolj popolno bitje, kar jih obstaja. Najbolj očarljiv, čudovit in nepozabljiv. Resnično. Ne da se te pozabiti. Verjemi, poskušala sem. Na 100 in 1 način pa ne gre. Ker si tu vedno ti. In ti si popoln. Nikoli si nebi mislila, da bom to rekla ampak zdaj si to moram priznati. Nisi samo simpatija. Si ljubezen, ki me je po dolgem času očarala, začarala in prevzela. Tudi če se trudim nočem in ne morem pozabiti plesov s tabo. Pa vseh tvojih nasmehov, ko misliš, da te nihče ne gleda. A vseeno sem jaz tam. Prav tam za ovinkom, kjer bi me najmanj pričakoval. Preziram nesramne poglede drugih in uživam v vsaki tvoji besedi, v tvojem smehu ali le nasmehu. Ampak uživam. Ker me oživi. Najbrž se tega ne zavedaš vendar nekomu pomeniš veliko. Pa ne samo nekomu. Več ljudem. Vendar zame to ni občutek, ki bi ga imela do prijatelja. Niti nisva prijatelja. Ne poznava se. Totalna tujca sva. pa še vedno kadar slišim lep, globok glas, ki ni niti najmanj podoben Jakovem vem, da si to ti in moje srce obnemi. Ne vem kaj se dogaja. Ukradel si moje srce, ukradel si dušo, ukradel si vso voljo, pa vseeno ko si zraven ali le v mojem vidnem polju pride vse nazaj. In takrat bi najraje stekla do tebe, te objela in povedala kaj čutim. In počakala na tvojo reakcijo, na tvoj odgovor. Tudi če me sovražiš, vem. Preprosto vem, da je tukaj. Na tem mestu. Lepotec, tu je kemija. Med nama. Ves čas je prisotna. Kar tu. V zraku. Vem da, ali da si nekoč pač čutil enako. Vem to. In če bi mi povedal, bi prisluhnila. Ne morem si predstavljati, kaj šele obljubiti kaj bi rekla. Pa vseeno lepotec… Zdaj sem tu. In vedno bom. Ko boš kaj potreboval, ali ne. Vedno bom tu zate. Vse drugo in vse druge bom pustila, samo, da ti prisluhnem. Želim biti v tvojih mislih. Želim biti v tvojem življenju. Še bolj pa si želim biti v tvojem objemu. Ko so tvoje roke prijele moje boke, sem se želela le stisniti k tebi. Želela sem samo plesati v tvojem objemu in pozabiti na vse drugo. Da sploh še kdo obstaja, da sploh še kdo živi. Želela sem si… In še vedno si… Tebe, lepotec. Zame že nekaj časa… In še dolgo boš… Obstajal samo ti.
Vsak dan trpim v mukah, ko se spomnim, da sem naredila ogromno napako, ko sem te hotela pozabiti. Da sem izbrisala vse najine stike. In na to se vsak dan opominjam. V ogromnem obupu sem iskala tvojo številko, a je ni bilo. In potem mi jo pošlje. Tvoj prijatelj mi jo pošlje. Pa še vedno ne vem, kaj narediti z njo. Želim si lepotec, želim si, da bi vedel vse o meni. Da bi vedel za vse moje težave pa vse dobre lastnosti. Želim si. Neskončno si želim, da bi vedel kaj in koliko mi pomeniš. Da bi vedel kaj in koliko mi pomenijo trenutki s tabo. In vsak tvoj nasmeh, ki mi pogreje srce. In vsak tvoj dotik, ki me začne topiti in dajati občutek varnosti. Občutek doma. In vsak tvoj pogled, ki kdaj hrepeni po nama… In kdaj govori, da si pozabil name. In vse spomine… Pa res vse bi obnovila in jih ponovila. In vse bi dala, da bi od mene in na moj način izvedel kaj in koliko mi pomeniš. Pa ne prek telefona. Ampak v živo. Da bi videla tvojo reakcijo pa ali bi bila dobra ali slaba. Želim si, da bi to izvedel od mene. Dajal si mi upanje… Da bo…morda…nekoč…prav kmalu…kaj med nama. A vse to so bile laži. In tvoji lažni in prazni pogledi. Ne pozabiš kar tako pogleda nekoga, ki ga ljubiš, ko se ti zazre v srce, v dušo in ti jo izčrpa. Ali ko ti da upanje. Ali ko ne veš kaj pričakovati. In ne veš kaj se ti dogaja. Samo veš da si želiš to osebo. In zame si to ti Lepotec. Ker si to kar si. In se ne pustiš motiti. Tudi ko na napačen način izveš, da te dekle, ki si jo imel rad ljubi in ugotovi, da si ti njena prva in zadnja prava ljubezen. In vem. Pač vem. Ker imam občutek za te stvari. Zato ne poskušaj ugovarjati. Ali zanikati. Pač vem, da si me želel vprašati za ples. Pa nisi imel priložnosti. In vem, da te je prizadelo, ko si izvedel, da naj bi čutila nekaj do tvojega brata. A verjemi Lepotec. To je bil le korak, ki me je vodil do tebe. In Bog je to vedel. Imel je načrt. In še vedno ga ima. Za naju. Samo odločiti se morava ali ga izpolniva, ali ne. In to bi ti povedala. Res bi ti. Če bi le imela priložnost. Potem pa sem dojela, da ti grem na živce. Da si se me naveličal. In da ne želiš imeti več opravka z mano.
Pa vseeno – boš vedno v mojem srcu. P. s. – vem da si moja ljubezen, Matic

Čakala sem ga, da poje kosilo. Minute so se zdele kot ure. Še dobro, da sem s sabo vzela Evo, drugače bi se, ko bi ga zagledala obrnila in stekla stran. Čim prej. Vendar Eva me je ustavila! Rekla je: "zdaj ne moreš oditi, pojdi k njemu," in tako sem šla. Ko je opazil, da se mu približujem je zavil z očmi. Vprašala sem ga, če lahko prebere ta list in mi ga vrne. Res si nebi želela, da bi jutri vsi to brali. Prijel je list, ga pogledal in rekel: "ja, samo, da se preobujem(ali obujem. ne vem več točno kaj je rekel.)" ter mi podal list nazaj. Ko je končal je iztegnil roko, ter nakazal, naj mu dam list. Začel je brati. Moje srce je norelo. Nisem vedela ali naj mu kaj objasnim, ali naj pustim, da list prebere do konca. Kimal je z glavo, roke pa so se mu tresle. List je plapolal sem in tja, tako hudo je bilo! Sem sploh že omenila kako božanske roke ima?
Besedila ni prebral do konca. To vem. Bral ga je 2 minuti. Če pa ga je slučajno prebral potem ga niti ni prebral, le na hitro preletel. S Svitom, ki mu je stal v oporo sva se spogledala ter se drug drugemu nasmehnila.
Lepotec je končal branje. Molila sem, da bi rekel, da mi bo po telefonu povedal svoje mnenje. Ali pa kar v živo. Še toliko bolje. Vrnil mi je list, ter rekel: "Ja, okej". Nato je odšel je ne da bi zaprl omarico. Z Evo sva se druga drugi nasmehnili, Svit pa je le hitro zaprl omarico ter stekel za Lepotcem, ki je bil že pri vratih.
Sploh ne vem kaj sem pričakovala. Kaj pa naj bi rekel? Ja tudi jaz že ves čas čutim enako... Ne. Ne In še enkrat...NE!
Pa vseeno sem potrta.