*b*Uvod*b*

Ogrlica mi je zdrsnila med prste. Bila je hladna, skoraj preveč hladna, čeprav sem jo nosila že ves večer. Moje roke so se tresle – od vznemirjenja ali od nečesa drugega, ne vem. Nekaj je bilo na tej ogrlici, nekaj... čudnega.
Zavzdihnila sem in se obrnila stran od ogledala. Mogoče sem si samo domišljala. Mogoče je bilo to le navadno darilo. A nekje globoko v sebi sem vedela, da se motim.
“Kaj ali ti ni všeč?” me je zaskrbljeno vprašala mama.
Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da sploh nisem opazila kdaj je stopila v sobo.
“Veš ta ogrlica se prenaša iz roda v rod že stoletja. Zdelo se mi je, da si zdaj dovolj stara, da jo dobiš.”
Nisem vedela kaj naj rečem na to. Nikoli mi ni nihče povedal nič o moji družini in naši preteklosti. Vem, da mama nekaj skriva pred mano, vse kar mi je kadarkoli povedala je to, da je bila vojna in, da je edino ona preživela. Večkrat sem jo potem poskušala vprašati kaj o tem a vedno dobim enak odgovor, čez čas sem nehala spraševati, ker sem videla, da ne bom prišla nikamor.
Slišala sem kako so se vrata zaprla. Odprla sem težek lesen pokrov skrinje, poiskala manjšo škatlico za kvačkanje. Počasi sem se usedla na gugalnik in nadaljevala kvačkanje puloverja za letošnjo zimo.
Bila je že jesen in ravno danes so začele padati drobne snežinke, ki jih je nosil hladen a močan veter. Današnji večer je bil res naporen in bila sem že zelo izmučena. Zvoki narave so me kar kmalu uspavali in kot bi mignil sem zaspala.