Zrem v mesto pod sabo. Hiše se nežno svetlikajo v soju zvezd in v večini luči že zdavnaj ne svetijo več. Vsa dolina počiva v spokojnosti, le tu in tam se slišijo oddaljeni vzkliki ljudi, pijancev ki tavajo po ulicah in prosijo nebo naj usliši njihove tožbe. Veter mi biča obraz in zebe me, a tega sploh ne opazim.
Sklonim se in pogledam globoko brezno pod sabo. Zmrazi me ob pogledu na praznino, ki zeva pod mano, a se nalašč izzovem in se premaknem bliže robu pečine na kateri sedim. In nato še malo. In še malo. Vse dokler nisem od roba oddaljena le nekaj centimetrov. Srce mi močno razbija, toda adrenalin, ki se prebuja v meni mi je nekako všeč. Stegnem še noge, ki sem jih do zdaj imela spodvite pod sabo, da mi prosto bingljajo čez rob. Nato roki eno za drugo odmaknem od tal. Občutek nemoči in zavedanje tega, da je lahko že najmanjši premik usoden, je nor, zasvojljiv.
Za trenutek pomislim ali naj ta premik naredim.
Bi si upala? Bi se upala prepustiti črni globini pod sabo in pustiti vetru, da me vodi?
Če bi si, bi poletela svobodno kot ptica.
In padla.
In potem bi bilo vsega konec…
Toda ne bi bilo to pravzaprav dobro?
“Hazel, kaj počneš?” zaslišim krik za seboj, isti trenutek pa me neznane roke potegnejo stran od roba, da se zakotalim po mokri travi. Obležim na tleh in nekaj trenutkov potrebujem, da se zbudim iz omame, ki me je preplavljala.
Šele zdaj se zavem kako hitro mi bije srce in da je moje telo od strahu popolnoma onemoglo. Zastokam in počasi sedem. V glavi mi utripa, pred očmi pa se mi delajo meglice.
“Si v redu?” slišim glas in nekdo me strese za rame.
Čakaj… Je to Madoc?
Stresem z glavo in še enkrat preverim, da vidim prav. Temno rjave oči, razmršeni temni lasje, polne ustnice, mišičaste roke,... Da, on je.
Stoji pred mano, me drži za rame, njegov obraz pa je tako blizu mojemu, da lahko čutim njegovo sapo na svojih licih. Gleda me naravnost v oči, v katerih se zrcali nešteto občutkov, ki jih ne znam razbrati. Kakor da bi bil jezen, olajšan in zaskrbljen hkrati.
“Je vse v redu?” počasi vprašam, še vedno nekoliko omotična.
“Če je vse v redu?” razdraženo odvrne. “TI to sprašuješ mene? Ne bi moralo biti ravno obratno? Kaj si počela Hazel? Kaj si razmišljala da…”
“Okej, okej, počasi,” ga ustavim. Zdaj se počutim že skoraj v redu, tako da začnem vstajati. Z roko si podrgnem hlače, da iz njih spravim koščke trave ter si nekoliko popravim lase. “Uživala sem v razgledu, je s tem kaj narobe?”
“Se ti je zmešalo? En lahen premik pa te ne bi bilo več, saj se zavedaš tega, ne?”
Skomignem z rameni. “Še vedno sem živa in tudi brez tebe bi bila. In ne, ni se mi zmešalo.” Nato se obrnem na peti da bi odšla. “Vseeno hvala za skrb,” rečem sarkastično.
Niti koraka ne naredim, ko začutim njegovo dlan na svojem zapestju. Hočem se ga otresti, toda prime me še močneje in me potegne proti sebi. Opotečem se in obstanem tik pred njegovim obrazom. Gleda me, toda ne reče ničesar. Kaj zavraga bi rad?
“Kaj hočeš?” zašepetam in mu kljubovalno zrem v oči. Prav, igrala bom njegovo igro, vendar ne tako kot si predstavlja on.
“Hočem vedeti, da bo s tabo vse v redu,” odvrne suvereno in brez obotavljanja. Njegov odgovor me preseneti. Nisem pričakovala takšne direktnostii.
Privzdignem obrv. “Zakaj?”
Skomigne. “Potrebuješ kakšen poseben razlog?”
“Tudi prav,” odvrnem. “In kaj boš zdaj, veliki heroj?” sarkastično vprašam po trenutku tišine, ko me še vedno stiska za zapestje. “Zdaj, ko si me rešil pred nevarnostjo temnih globin? Bom počaščena z vašim spremstvom do doma? Nebogljena kot sem, bi vaše varstvo resnično potrebovala.” Oponašam glas majhne deklice, medtem pa se mu režim v obraz.
“Veš…” začne in pri tem priviha zgornjo ustnico ter me nekoliko zlobno pogleda. “pravzaprav bom storil prav to.”
“Ne zajebavaj se, Madoc,” prhnem. “Sama bom šla.” Poskušam povleči roko k sebi, a je njegov prijem nepopustljiv.
Dvigne obrv. “Res?”
Še nekajkrat poskusim, a brez uspeha. Jezno ga brcnem v koleno, on pa se mi le posmehljivo reži v obraz.
“Kreten,” siknem.
Privzdigne obrv in videti je kot da se zabava, kar me le še bolj razjezi.
“Kaj je tvoj problem, Madoc?” vprašam.
“Sem mislil, da sem dovolj jasno povedal,” odvrne. “Vedeti hočem le, da bo s tabo vse v redu. Ja, če bo treba te bom pospremil do doma. In ne, upiranje ne bo pomagalo.”
“Okej, ja, to sem dojela,” zavijem z očmi. Na živce mi gre kako misli, da me lahko nadzira in hkrati hoče, da bi ob tem še hvalila kako ‘pogumen’ je. Egoist. “Kakšno korist pa boš imel od tega?”
Skomigne. “Verjetno nobene.”
Zasmejem se. “Ne seri, nikoli ne narediš ničesar, brez da bi imel od tega korist.”
“Morda pa me ne poznaš dovolj dobro,” odvrne on in si gre z roko čez lase.
Stresem z glavo. “Glej, Madoc. Če te res tako zelo skrbi zame… Tudi če bi hotela skočiti, je zdaj že prepozno. S svojim prihodom si tako ali tako uničil vzdušje,” rečem sarkastično in z veseljem opazujem kako se mu pogled počasi oža.
“Ne zajebavaj se,” reče in pogleda stran.
Zasmejem se, on pa me stisne za zapestje, da se zdrzenm.
“Hazel,” reče počasi, “hočeš nočeš, pospremil te bom domov.” Nato se mi zazre naravnost v oči. “Jasno?”
Odkimam in posmehljivo sedem na tla, kot majhen otrok. “Ni šans. Potem pač preprosto ne bom šla domov. Ostani tukaj in me nadzoruj vso noč, če hočeš.”
Skomigne. “Tudi prav,” reče in sede nasproti mene.
Njegov odziv me preseneti, toda verjetno misli, da si bom premislila. Potemtakem se moti. Če kdo koga ne pozna dovolj dobro je to on. Zmajem z glavo in ne rečem ničesar.
Kdo ve kdaj in kako sem zaspala. Ko me zjutraj predrami lahen dež se sprašujem ali so bile vse, kar se je zgodilo prejšnji večer, le čudne sanje. Toda plašč s katerim sem pokrita je edino znamenje, da je bil Madoc res tu.
Odgovori:
hazel - lovam njeno personality!! tko it gives alaska young and i LOVE THAT.
madoc:rolling_eyes:misle da je nek 'heroj' in ta shit.... nemaram ga
lepo se mejjj<33
btw kako so sli npzji?
Tiste vrstice, ki si jih objavila tudi na Hodnik...
*i*Bi si upala? Bi se upala prepustiti črni globini pod sabo in pustiti vetru, da me vodi?*i*
*i*Če bi si, bi poletela svobodno kot ptica.*i*
*i*In padla.*i*
Just stop, to je preveč wow da bi opisala <3
Ampak potem...Madoc. Celoten tale del mi daje idejo o tem, da onadva nista v preveč dobrem odnosu, ampak po drugi strani je pa zaščitniški do nje. Sicer na malo čuden, nasilen način - ampak zaščitniški. Karakter od Hazel je tak uporniški, pogumen in kompleksen na svoj edinstven način. Navzven daje zelo močan vtis, da je nič ne prizadane. Nekaj je na tem karakterju, kar jo naredi posebno in ta nekaj obožujem iz dna srca <3
V tvojem opisovanju je vedno nek unikaten čar, ki ga ni v nobeni drugi zgodbi. Ko se ti lotiš opisovanja, opišeš tako fantastično, da si včasih res komaj mislim, da je to napisala človeška roka (mišljeno v najbolj pozitivnem možnem smislu). Ti opisuješ, kot bi šlo za življenje ali smrt in kot, da je opisovanje tvoje drugo ime - jaz te občudujem.
Še enkrat moram omenit čudovito preklapljanje med Hazel in Ester <33
Sophie Donna
Moj odgovor:

Svetovalnica
Haircut
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.