Diego

Z belim trakom si povijem zapestje. Zaslišim kričanje, ki prodira skozi tenke stene šotora. To je to. Odkrili so, da nisem človek. Vedel sem, da se bo to zgodilo, zato mirno vstanem in si meč zataknem za pas. Pospravim ga, saj vem, da za borbo z Psoljudi ne bo kaj dosti uporaben. Oni se borijo častno, s ponosom. Jaz sem čast že zdavnaj pozabil. Tega me je naučil oče. Pred šotorom slišim glasove. Čez glavo si potegnem kapuco in odgrnem vrata šotora. Ravno tako kot so Psoljudi pričakovali, da jih bom. Zato so se postavili pred njih in me obkolili. Škoda zanje. Stopim ven na svetlobo. »Izdal si se moroi, pritihotapil si se v našo vas, da bi nam prizadejal škodo,« reče eden od poglavarjev. »S seboj si najbrž pripeljal še svojo žrtev, ki pa je ne boš dobil nazaj.« Nasmehnem se in vprašam: »Še kdo tako misli? Da sem navaden moroi, ki ugrablja dekleta? Jih mogoče je? Prodaja? Mislite, da sem tako podel!?« Psoljudi ostanejo tiho. »Saj sem vedel, da tako mislite,« rečem in pokimam. Za sabo stegnem roko in iz rokava potegnem bodalo. »In ne motite se prav dosti,« šepnem ter slišim kako se Psoljud za mano zgrudi na tla. Bodalo, ki je zadelo svoj cilj se mu je zapičilo v predel med očmi. Okoli njegove glave se počasi nabere lužica krvi. »Ubil je Pabla!« krikne nekdo. Najprej vsi obmirujejo nato pa se zganejo. Iz nožnic potegnejo ostre meče. »Na njega!« zavpije poglavar in udriha po meni z ostrim, a težkim rezilom. Ravno zaradi teže je tako okoren, zato se mu z lahkoto izmaknem. Zraven prerežem vrat drugemu, ki se mi grgrajoč zgrudi pred noge. Nekdo me napade od zadaj. Bodalo spustim iz rok, da pade na tla. Skotalim se po tleh, s tal zajamem pesek in mu ga vržem v oči, tako nemočnega ga z lahkoto pokončam. Izognem se še enemu meču, ki mi streže po življenju in opazim poglavarja, ki nekaj ukazuje ženski, ki se skriva za eno izmen kolib. Stečem k njej in ji z roko zakrijem usta. Ugrizne me, zato jo udarim in ji prislonim rezilo na vrat. »Stoj!« zarjovi poglavar. »Dovolj klanja, pomeri se častno z mano! Mož na moža!«
»Zakaj?« vprašam in se nasmehnem. »Zato ker…ker bom drugače … drugače … ubil tisto tvojo punčaro!« Vzklikne in pomigne stražarjema. Ta privedeta otepajočo se Beatrice. Porineta jo na tla pred mano. Beatrice se strese in na njenem obrazu vidim sledove solz. »Kaj ste ji naredili?« Šepnem grozeče in popustim prijem v katerem držim poglavarjevo ženo. Vsaj domnevam, da je njegova žena, ali pa vsaj ljubica. Namesto poglavarja mi odgovori Beatrice.
»U-u- ubili so Piro!« krikne in me pogleda. Njene oči so polne sovraštva. »U-u-u-ubili da smo jo!« se zasmeji poglavar. »Tisti, ki umre pod drevesom življenja je lahko srečen da umre, to je čast! Za njo ni bilo več rešitve, ti imaš pa srečo, da si še živa in za to se lahko zahvališ samo moji ženi, ki pa ji zdaj z nožem grozi tale demon!« Beatrice se zdrzne. »Če bi ji dali priložnost bi lahko bilo drugače, vi pa ste jo ranjeno celo noč pustili na mrazu, se vam je zmešalo!?« Poglavar odkima in prhne. »Tako ali tako je mrtva.« Opazim, da je bil ta stavek kaplja čez rob. Poglavar nekomu pokima. Naenkrat me nekdo od zadaj prime za vrat. Z glavo ga treščim v nos, da prijem popusti. Brcnem ga in slišim, kako mu pokajo kosti. V nogi začutim pekočo bolečino, ki pa čez trenutek mine. Takrat pa se poglavar zamaje in pade naravnost meni pred noge. Osuplo se zazrem navzgor in opazim, da za njim stoji Beatrice z krvavim bodalom v roki. Nejeverno se nasmehnem, a ona mi nasmeha ne vrne. Vstanem in jo primem za roko. »Čim prej se morava pobrati od tu!« zakričim . Pokima in skupaj stečeva stran. Ozrem se nazaj, da bi preveril, če nama kdo sledi, a začudeno ugotovim, da se je celo pleme zbralo okrog poglavarja.
Šele ko izgineva globoko v gozd se zadihana sesedeva na tla. Pomanem si vrat in pogledam Beatrice. Ta miži in si grize ustnice. »Kaj se je zgodilo?« vprašam, čeprav sam dobro poznam odgovor. Beatrice odkima in si z roko obriše solze. »Te lahko prosim dve stvari?« Vpraša. Pokimam, ona pa nadaljuje. »Prva, mi lahko posodiš hlače in druga, nauči me ubijati.« Ob tem se skoraj zasmejim. »Tvoja želja moj ukaz,« se nasmehnem in ji vržem čiste hlače ter se obrnem stran. »Prvo željo sem že izpolnil, zdaj pa me zanima, zakaj bi se naučila ubijati? To je grda navada,«rečem. »Potem bi mogoče lahko zaščitila Piro in ne bi bila zmeraj samo »majhna punčka« ki nič ne zmore sama in jo je treba ščititi,« odvrne in si zakoplje nohte v dlan. »Nisi ti kriva,« rečem. »Kaj?« vpraša Beatrice. »Hočem reči, da nisi ti kriva za Pirino smrt.« Vstane. »Vem, ampak počutim pa se,« reče in začne korakati proti robu gozda. »Kam pa misliš, da greš?« Zakličem in stečem za njo. »Ne vem, k potoku najbrž, umiti se moram.« Opazim, da šepa. »A zdaj greš pa že kar brez mene?« vprašam zajedljivo, saj sem si v glavi ravno narisal sliko kako se umiva. Hitro odženem nečiste misli in se zazrem v nebo. »Kmalu bo nevihta,« rečem. Kmalu prispeva do potoka. A se odpraviva še višje, do tolmuna. Beatrice me pomenljivo pogleda. Oblastno se nasmehnem, a se ne premaknem z mesta. Počasi si majico potegnem čez glavo in jo spustim na tla. Ozrem se k Beatrice. Ta me namrščeno opazuje, ko opazi, da jo gledam se ji na lica priplazi rahla rdečica. »Greš lahko stran?« me vpraša. »Ne.« rečem. »Gabriel bi šel,« prhne in prekriža roke v naročju. »Gabriel, Gabriel, že celo življenje me vsi primerjate z Gabrielom!« zarjovem. »Jaz pač nisem on!« Beatrice obmolkne. Nato stopi do tolmuna in vanj pomoči roko. »Kako je voda topla!« se zdrzne. »Ja, to je gejzir,« ji povem in s pogledom zdrsnem po njenem telesu. »Naj bo potok ali gejzir ali karkoli drugega s sebe rabim zdrgniti vso to umazanijo!« reče in si potegne majico čez glavo, razplete si kito in dolgi zlati lasje ji padejo na gol hrbet. Z užitkom gledam, kako skoči v tolmun. Še zmeraj v hlačah, se ji še sam pridružim. Potopim se pod vodo in zadržim dih. Čez nekaj minut začutim roke na hrbtu. To sem hotel. Dvignem glavo nad gladino. » Tako dolgo si bil pod vodo, da sem pomislila, da so te močvare potegnile na dno!« vzklikne Beatrice, nato pa stori nekaj nepričakovanega. Prime me za glavo in me potunka. Usta mi zapolni voda, a se vseeno smejim. »Ti!« rečem in jo povlečem za lase k sebi. »Pusti me!« zacvili in odplava proč. Njen nasmeh izgine. »Si spet jezna?« se pozanimam. »Ne, nisem jezna, samo nekako se mi ne zdi prav smejati in zabavati tako hitro po Pirini smrti,« odvrne in zatisne oči. Zaskeli me noga. Usedem se na rob skale in si zaviham hlačnico. Na prizor, ki ga vidim nisem bil niti malo pripravljen. Nogo imam krvavo, okoli gležnja pa kot nekakšen lesen obroček, ki se mi zažira globoko v kožo. Poskusim ga odtrgati, a moje celo telo zajame grozna bolečina. Preklinjajoč potopim nogo v toplo vodo. »Kaj je narobe?« vpraša Beatrice in priplava do mene. Ko vidi mojo nogo se zgrozi. »Kaj je to!?« krikne prestrašeno. »Misliš, da jaz vem!?« rečem malo preveč grobo in vstanem. Beatrice se spravi iz vode in se obleče v moja sveža oblačila. »Vem pa, da morava to stvar čim prej spraviti ven, drugače se tole ne bo dobro končalo.« rečem in se sprehodim do svojih stvari. Za sabo puščam tanko krvavo sled.



Tema, nato luč. Rešetke se odprejo in končno bom spet svoboden. Gospodarji mi dajo bodalo. Povoham ga, nato ga še poližem. Kri, nečloveška kri. Kri okusa po bronu in vonja po-po moroiu. Stečem in za mano se na snegu poznajo veliki odtisi šap. Sledim kapljicam krvi in kmalu zatem že ovohavam steptano zemljo, naletim na trupla gospodarjev, eno ima bodalo zarito med oči. Ovoham ročaj bodala, nato že tečem čez zasneženo jaso. Do zdaj sem še zmeraj izpolnil svojo nalogo, nihče, ki sem ga zasledoval se še ni vrnil živ.

Evo malo daljši del za vse moje bralke!!! <333 Pa povejte kaj se vam dogaja kej v lajfu nasploh? Kako šola (itak mamo usi ful ocen, ampak zih vam gre:heart_eyes_cat:)