Živijo!
Zadnje čase se počutim res žalostno in pobito. Starejša sestra je to opazila in mi ponudila ter mi obljubila, da mi je na razpolago, če se želim pogovoriti o tem. Na internetu sem opravila nekaj testov o depresiji in vsi so pokazali, da sem »mildly depressed«. Ugotovila sem, da kažem nekaj znakov depresije: izguba apetita, razmišljanje o smrti, občutek krivde in nezaželenosti. Včasih pomislim, da ni vredno živeti in da bližnjim ni mar zame. O samomoru nisem razmišljala podrobno ali ga načrtovala, samo pomislim nanj (ne tako, da bi se ubila, samo na samomor nasploh). Sestra se mi je ponudila, da se pogovori z mano, ampak ne vem, kako naj ji to povem. Staršem ne upam povedati, saj me je strah, da bodo mislili, da samo iščem pozornost. Tudi z zdravnikom si o tem ne upam govoriti, saj se ne počutim prijetno govoriti o svojih čustvih. Zaenkrat sem to zaupala samo svoji najboljši prijateljici.
Prosim, pomagaj mi, saj ne vem, kaj naj storim. Že vnaprej se ti zahvaljujem za tvoj odgovor in se opravičujem za dolgo pismo :).
Oj!
Depresija oz. motnje razpoloženja so danes velik problem tudi že pri mladih in ne zgolj odraslih, saj je teh težav pri mladostnikih čedalje več, lahko pa se pojavljajo celo pri manjših otrocih (v tem primeru je klinična slika malce drugačna in se večinoma kaže v obliki številnih telesnih težav, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu, neješčnost …).
Na razvoj motenj razpoloženja (v ta sklop spadajo depresija, anksiozno-depresivna motnja, ankisoznost, bipolarna motnja in še nekatere druge) vplivajo tako genetika (prirojena predispozicija za bolezen, ki se deduje znotraj družine) kot okolje (domače razmere, težave v šoli/službi, odnosi z bližnjimi, morebitna socialno-ekonomska prikrajšanost, travmatične izkušnje itd.) in morda še druge pridružene telesne bolezni.
Motnje razpoloženja so lahko kratkotrajne, bolj blage (večinoma same minejo in posebna terapija ni potrebna) ali hujše, dlje trajajoče oz. celo kronične (ponavljajoče se). Te zahtevajo ustrezno zdravljenje (tako zdravila kot psihoterapijo).
Najpogostejši simptomi depresije so pretirana potrtost oz. žalost, pesimizem, občutki krivde, slaba samopodoba, umikanje v samoto, pomanjkanje interesa za stvari, ki so posameznika sicer prej veselile, samomorilne misli (če so zgolj nejasne, gre za neki opozorilni znak, če pa ima oseba že konkretne misli in natančen načrt izpeljave samomora, je potrebno urgentno ukrepanje in hospitalizacija, saj je taka oseba akutno življenjsko ogrožena), težave s koncentracijo in motnje spomina, razdražljivost, utrujenost oz. pomanjkanje energije, motnje spanja (čezmerno spanje ali pogosto zbujanje oz. težave z uspavanjem), slab ali pretiran apetit (in zaradi tega pridobivanje teže ali hujšanje) in še nekateri drugi.
Pri anksiozni motnji gre bolj za panične napade, pretirano zaskrbljenost oz. nervoznost, občutke tesnobe, ki jih ne moremo obvladati, nemir, številne telesne težave (razbijanje srca, prebavne težave, hujšanje, bolečine itd.), slab spanec ipd. Pri anksiozno-depresivni motnji se simptomi depresije in anksioznosti prekrivajo, pri bipolarni motnji pa se depresivna obdobja izmenjujejo z obdobji manije (obdobja čezmerne energije, čustvene »privzdignjenosti« oz. pretiranega dobrega počutja, zmanjšane potrebe po spanju, impulzivnosti).
Vsekakor se simptomov depresije (ali druge razpoloženjske motnje) ne sme prezreti, saj nezdravljena depresija lahko vodi v številne zaplete (od najhujših, kot je samomor, do samopoškodovanja, hudih težav v vsakdanjem funkcioniranju, telesnih težav, socialne izolacije itd.).
Ali gre pri tebi za neko kratkotrajno, prehodno obdobje žalosti, ki bo minilo (in je v puberteti kar pogosto, zlasti ob hormonskih nihanjih ali slabi samopodobi ), ali že za bolezensko depresijo, težko ocenim, vsekakor pa menim, da bi se o svojih težavah morala pogovoriti še z ustreznim strokovnjakom, torej psihologom ali zdravnikom.
Super je, da ti je sestra pripravljena pomagati, vprašanje pa je, ali ti zgolj ona lahko ustrezno pomaga.
Vem, da o svojih čustvih ni lahko govoriti, je pa res, da je mnogim celo lažje govoriti z neznancem kot z domačimi , saj se s tem izogneš strahu, kaj si bo sogovornik mislil, ali predsodkom, pretiravanju, banaliziranju posameznikovih težav. Če se ne želiš pogovoriti s svojim zdravnikom, se lahko za začetek obrneš tudi na šolskega psihologa, ta pa te bo že znal ustrezno usmeriti naprej.
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Ti&jaz?
AKTUALNO
Pokal Zlati (po)let v roke Domnu Prevcu
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Škratova dežela
Nekoč je za 7 gorami, 7 vodami, 7 planjavami, 7 rekami, 7 travniki, 7 potočki, 7 dolinami in hribi živel škrat, ki je rekel: “Ja pismo kje pa jaz živim?”